Duhovne misli papeža Benedikta XVI. za 2. nedeljo med letom
»Vina nimajo!« je rekla Marija in s tem prosila Jezusa, da bi se lahko poročno
slavje nadaljevalo, kakor je treba, kajti 'povabljeni na svatbo se ne morejo postiti,
dokler je ženin med njimi' (prim. Mr 2,19). Zatem je Jezusova Mati šla k služabnikom
ter jim naročila: 'Kar vam bo rekel storite' (prim. Jn 2, 1-5). To Marijino
posredovanje je omogočilo 'dobro vino', ki je naznanilo nove zaveze med božjo
vsemogočnostjo ter med sicer ubogim, a razpoložljivim človeškim srcem.
To znamenje,
ki ga je Jezus storil, je izhodišče za različna razmišljanja. Sveti oče je ob tem
odlomku takole razmišljal o zakonu: »Kriza je torej prehod k rasti. S tega vidika
lahko beremo pripoved o svatbi v Kani (Jn 2,1-11). Devica Marija je opazila, da mladoporočenca
'nimata več vina' ter to rekla Jezusu. Ob tem pomankanju vina pomislimo na
trenutke, ko v življenju zakonskega para ni več ljubezni, ni več veselja ter naenkrat
upade navdušenje za zakonsko življenje. Potem, ko je Jezus spremenil vodo v vino,
vsi hvalijo ženina, ker je, kakor pravijo, ohranil vse do tega trenutka 'dobro
vino'. To seveda pomeni, da je bilo Jezusovo vino boljše, kot prejšnje. Vemo,
da je to 'dobro vino' znamenje zaveze, svatbe nove zaveze, ki jo je Jezus prišel
sklenit s človeštvom. Ravno zato, ker vsak krščanski zakrament svetega zakona izhaja
iz te zaveze, pa naj se uresničuje še na tako beden ali opotekajoč način, lahko z
neko mero ponižnosti najde pogum, da zaprosi za pomoč Gospoda. Ko se namreč par v
težavah ali celo tisti, ki se je že ločil, zaupa Mariji in se obrne na Njega, ki je
iz obeh napravil 'eno meso', je lahko popolnoma prepričan, da bo ta kriza z
Gospodovo pomočjo prešla v rast in bo ljubezen iz tega izšla prečiščena, bolj zrela
in utrjena. To pa lahko stori samo Bog, ki pa se hoče posluževati svojih učencev kot
vrednih sodelavcev, ki se približajo parom, jih poslušajo ter jim pomagajo ponovno
odkriti skriti zaklad zakona, torej tiste žerjavice, ki je še ostala pod pepelom.
On je torej, ki bo poživil, da bo plamen ponovno zažarel, seveda ne na isti način,
kot med zaljubljenostjo, temveč na močnješi in globlji način, vendar ta isti plamen.«
Papež
Benedikt XVI. je ob istem odlomku spregovoril tudi o Mariji, ženi vere. »'Blagor
ti, ki si verovala', ji pravi Elizabeta (prim. Lk 1,45). Magnifikat
– nekakšen portret njene duše – je ves stkan iz niti Svetega pisma, iz niti Božje
Besede. Tako je vidno, da je v Božji Besedi Marija zares doma. Govori in misli z Božjo
Besedo. Božja Beseda postane njena beseda, in njena beseda prihaja od Božje Besede.
Kako
bi moglo biti drugače? Kot verujoča v veri misli z Božjimi mislimi, hoče z Božjo voljo,
zato more biti ljubeča. To slutimo ob tihih dejanjih, o katerih nam govorijo poročila
o Jezusovem otroštvu iz evangelija. To vidimo v rahločutnosti, s katero v galilejski
Kani zazna stisko ženina in neveste ter jo zaupa Jezusu. To vidimo v ponižnosti, s
katero sprejema zavrnitev v času Jezusovega javnega življenja. Saj ve, da mora Sin
zdaj ustanoviti novo družino in da bo materina ura spet prišla šele v trenutku križa,
ki je seveda resnična Jezusova ura (prim. Jn 2,4; 13,1).