Benedikt XVI. članom Papeškega sveta Cor Unum: Krščanski pogled na človeka je
velik ''da'' dostojanstvu osebe

VATIKAN (sobota, 19. januar 2013, RV) – Benedikt XVI. je danes sprejel v avdienco udeležence plenarnega zasedanja Papeškega sveta Cor Unum, ki je ta teden potekalo v Vatikanu na temo Ljubezen, krščanska antropologija in globalna etika. Tema zasedanja po papeževih besedah kaže na tesno vez med ljubeznijo in resnico, med vero in dejavno ljubeznijo. Ves krščanski ethos namreč prejema svoj smisel iz vere kot srečanja s Kristusovo ljubeznijo, ki nudi novo obzorje in daje življenju odločilno smer. »Krščanska ljubezen najde temelj in obliko v veri. Ko se srečamo z Bogom in doživimo njegovo ljubezen, se naučimo ne živeti več zase, ampak zanj in z njim za druge,« je dejal papež.

Izpostavil je, da morajo kristjana, še posebej tistega, ki dela v karitativnih ustanovah, usmerjati verska načela, po katerih pristajamo na ''Božji zorni kot'' in na njegov načrt glede nas. Ta nov pogled na svet in človeka, ki ga ponuja vera, daje tudi pravilni kriterij za vrednotenje izrazov karitativnosti, je dodal sveti oče. Poudaril je, da je človek, takrat ko ni iskal tega načrta, bil žrtev kulturnih zapeljevanj, ki so ga na koncu zasužnjila. Benedikt XVI. je pri tem spomnil na idologije prejšnjih stoletij, ki so poveličevale kult naroda, rase, socialnega razreda ter postale prave ideolatrije. Enako lahko rečemo za kapitalizem in njegov kult profita, iz katerega so prišle krize, neenakosti in revščina. Danes je vedno bolj skupna drža glede neodtuljivega dostojanstva vsakega človeka in vzajemna in soodvisna odgovornost do njega, kar je prednost prave civilizacije ljubezni. Po drugi strani pa tudi naš čas pozna sence, ki zakrivajo Božji načrt.

Papež je pri tem spomnil na tragično antropološko redukcijo, ki ponuja star hedonistični materializem, k temu pa se pridružuje še ''tehnološki prometeizem''. Iz zveze med materialističnim pogledom na človeka in velikim tehnološkim razvojem nastane antropologija, ki je v svoji osnovi ateistična. Ta zvaja človeka na avtonomne funkcije, razum na možgane, človeško zgodovino na samorealizacijo. Vse to zanemarja Boga in duhovno razsežnost. »Z vidika človeka, ki je prikrajšan za svojo dušo in torej za oseben odnos s Stvarnikom, to, kar je tehnično možno postane moralno dovoljeno, vsak eksperiment je sprejemljiv, vsaka demografska politika dovoljena, vsaka manipulacija legitimna,« je opozoril Benedikt XVI. Dodal je, da je najstrašnejša past te miselnosti v absolutizaciji človeka: »Človek hoče biti ab-solutus, nevezan na vsako vez ali vsako naravno osnovo. Domišlja si, da je neodvisen, in misli, da je samo v uveljavljanju samega sebe njegova sreča.«

Vera in zdravo krščansko razločevanje nas spodbujata, da smo pozorni na to etično problematiko in njeno miselnost. Upravičeno sodelovanje z mednarodnimi organi na področju razvoja in človeške promocije pa nas ne sme narediti slepe za te ideologije. Pred temi negativnimi tokovi in antropološko redukcijo morajo kristjani, predvsem pa karitativni delavci, ohranjati kritično čuječnost in včasih tudi odkloniti financiranje in sodelovanje, ki posredno ali neposredno, podpirata projekte, ki so v nasprotju s krščansko antropologijo, je poudaril papež. Cerkev namreč vedno podpira človeka v skladu z Božjim načrtom, v celovitosti njegovega dostojanstva in v spoštovanju njegove dvojne razsežnosti, horizontalne in vertikalne. »Krščanski pogled na človeka je namreč velik ''da'' dostojanstvu osebe, ki je poklicana v tesno občestvo z Bogom, sinovsko, ponižno in zaupno občestvo.« Človeško bitje ni ločen posameznik in ne anonimen del kolektivnosti, ampak je edinstvena in neponovljiva oseba, notranje naravnana v odnos in družbenost. Zato Cerkev poudarja svoj velik ''da'' dostojanstvu in lepoti zakonske zveze, ki je izraz zveste in rodovitne vezi med moškim in žensko, ter ''ne'' filozofijam, kot je filozofija spola, kajti vzajemnost med moškim in ženskim je izraz lepote narave, ki jo je hotel Stvarnik, je še izpostavil papež.

Audio: