Kardinal Vegliò ob svetovnem dnevu migrantov in beguncev
RIM (ponedeljek, 14. januar 2013, RV) – Vera in upanje pogosto napolnjujeta
prtljago tistih, ki se izseljujejo. Na te besede iz papeževe poslanice za svetovni
dan migrantov in beguncev, ki smo ga obhajali včeraj, je spomnil kardinal Antonio
Maria Vegliò, predsednik Papeškega sveta za pastoralo migrantov in potujočih. In sicer
ko je včeraj popoldne v rimski župniji sv. Lucije daroval sveto mašo, katere so se
udeležili predstavniki najštevilčnejših skupnosti migrantov v Italiji: Brazilci, Filipinci,
Latinoameričani, Poljaki, Romuni in Ukrajinci.
Med homilijo se je kardinal
Vegliò navezal na že omenjeno papeževo poslanico, ki nosi naslov »Migracije: romanja
vere in upanja«. Množice oseb po celem svetu so se znašle v situaciji, ki jo zaznamujeta
obupovanje nad nezmožnostjo zgraditi si prihodnost in želja po boljšem življenju.
Migranti se na pot, oziroma romanje vere in upanja, pogosto podajo z globokim zaupanjem,
da Bog nikdar ne zapusti svojih bitij, katera je ustvaril. Kot je nadaljeval Vegliò,
to izraža enega temeljnih vidikov človeškega potovanja. Reči, da migranti iščejo le
boljše razmere za svoje življenje, bi preveč poenostavilo resničnost. Sveti oče v
poslanici piše, da v globini svojih src v resnici »gojijo zaupanje, da bodo našli
zatočišče, da bodo prejeli solidarno pomoč in prišli v stik z osebami, ki bodo v razumevanju
stisk in tragedij svojih bližnjih ter v prepoznavanju vrednot in sposobnosti, ki jih
nosijo, pripravljene deliti človeškost in materialna sredstva s tistimi, ki so potrebni
pomoči in so bili prikrajšani«. Izboljšanje kvalitete življenja migrantov je torej
odvisno od tega, koga srečajo.
Kako pomembno je v trenutkih trpljenja in samote
srečati osebe, ki odprejo svoja srca za upanje in za življenje, je poudaril kardinal
Vegliò. Za krščansko bivanje je med drugim pomembna poklicanost, da smo pozorni do
vsakogar, brez razlike. Pri tem gre po eni strani za pomoč, ki je potrebna v nujnih
primerih, ki zahtevajo takojšen odgovor. Obstaja pa še druga vrsta pozornosti, ki
je zahtevnejša in pogosto bolj neposredna, saj zahteva spremembo mentalitete. Kot
je zapisal papež v poslanici: »Cerkev ne pozablja na pozitivne vidike, dobre potenciale
in nove vire, ki jih prinašajo migracije.« To pomeni, je nadaljeval Vegliò, da
ne zadostuje le sprejeti navzočnosti migrantov. Potreben je tudi proces, ki je pogosto
dolg in delikaten, in zahteva medsebojno razumevanje ter sprejemanje. K temu pa nas
spodbuja tudi zgled Jezusa, ki je postal eden izmed nas. Prav to je spodbuda, da bi
kristjani za migrante postali znamenje upanja in vere, v katerem bi lahko našli Božjo
navzočnost, je zaključil kardinal Vegliò.