Duhovne misli papeža Benedikta XVI. za nedeljo Gospodovega krsta
V božičnem času, ki se danes zaključuje, smo zrli otroka Jezusa v revni betlehemski
votlini za katerega sta ljubeče skrbela Marija in Jožef. Vsakega otroka, ki se rodi,
Bog zaupa njegovim staršem. Kako pomembna je torej družina, zibelka življenja in ljubezni,
utemeljena na svetem zakonu! Nazareška hiša, v kateri je živela sveta družina, je
zgled in šola preprostosti, potrpežljivosti in soglasja za vse krščanske družine.
V
današnjem evangeliju pa sveti Luka predstavlja Jezusa, ki se je pomešal med ljudi,
ko se je napotil k Janezu Krstniku, da bi ga ta krstil. »Ko je bil tudi
Jezus krščen«, pravi Luka, »je molil« (Lk 3,21). Jezus se je pogovarjal
s svojim očetom. Lahko smo prepričani, da ni govoril samo o sebi, temveč tudi o nas
in za nas; govoril je tudi o meni, o vsakem od nas ter za vsakega od nas. Nadalje
evangelist pravi, da se je nad Gospodom, medtem ko je molil, odprlo nebo. Jezus je
vzpostavil stik z Očetom in nebo se je odprlo nad njim. In iz neba se je zaslišal
glas, ki je rekel Jezusu: »Ti si moj ljubljeni Sin'« (Lk 3,22). Med krstom
nebeški Oče ponavlja te besede za vsakega: »Ti si moj ljubljeni sin«. Krst
je namreč posvojitev in sprejem v Božjo družino, v občestvo Svete Trojice, v občestvo
z Očetom, Sinom in Svetim Duhom. Zato podeljujemo krst v imenu Svete Trojice. To ni
le obrazec, to je resničnost. Označuje namreč trenutek, ko se krščenec ponovno rodi
kot Božji otrok. Otrok človeških staršev postane po Sinu živega Boga Božji otrok.
V
evangeliju Janez Krstnik pravi: »Jaz vas krščujem v vodi, pride pa močnejši od
mene, kateremu nisem vreden odvezati jermenov njegovih sandal; on vas bo krstil v
Svetem Duhu in ognju“ (Lk 3,16). Za vodo poznamo pomen, se pa nam sedaj
postavlja vprašanje, v čem je ta ogenj, ki ga omenja Janez Krstnik? Da bi videli to
resničnost ognja, ki je navzoča med krstom z vodo, moramo omeniti, da je bil Janezov
krst človeško dejanje, dejanje spokornosti. Stegovanje človeka k Bogu, da bi izprosil
odpuščanje grehov in možnost, začeti znova svoje bivanje. Bil je torej samo človeška
želja, iti k Bogu z lastnimi močmi. To pa je premalo. Razdalja je prevelika. V Jezusu
Kristusu vidimo, da nam Bog prihaja naproti. V krščanskem krstu, ki ga je postavil
Kristus, nismo dejavni samo mi s svojo željo bili očiščeni ter z molitvijo doseči
odpuščanje, v krstu namreč deluje Bog sam, deluje Jezus po Svetem Duhu. Torej je pri
krščanskem krstu navzoč ogenj Svetega Duha. Bog deluje, ne samo mi.