Polna romarska svetišča in prazne župnijske cerkve
VATIKAN (četrtek, 10. januar 2013, RV) – Več vernikov srečamo v romarskih svetiščih
kot pa v cerkvah. Ta podatek izhaja iz raziskav, ki istočasno kažejo, da narašča število
oseb, ki obiskujejo svetišča, in pa, da je sodelovanje v župnijskem življenju vse
manjše.
Teolog Piero Coda, ki vodi univerzitetni inštitut Sophia v Loppianu,
opozarja, da gre za pojav, ki nosi v sebi pomenljivo sporočilo. Krščanska skupnost
ga mora razumeti in nanj odgovoriti. Številčnejša romanja k svetiščem, krajem tišine
in zbranosti, so nedvomno pozitiven vidik. Izražajo prebujenje močnih verskih potreb
in globokega duhovnega čuta. Rast te notranje potrebe je del vertikalne razsežnosti
bivanja. Msgr. Coda spominja na besede sv. Avguština, da je človekovo srce ustvarjeno
za Boga in zato išče stik z njim. Doživeti želi ponovno srečanje z Bogom. To pa je
tudi vprašanje, ki je v temelju omenjenega pojava.
Vendar pa krščanstvo pri
tem ne bi smelo izgubiti skupnostne razsežnosti. Kvas evangelija naj bi prekvasil
tudi družbo. Krščanska skupnost mora torej povezovati vertikalno razsežnost srečanja
z Bogom s sposobnostjo vnašati kvas tega srečanja v svoje okolje. Kot pravi Piero
Coda gre za izziv, pred katerim stojijo vse župnijske in škofijske skupnosti. Le-te
morajo ponovno postati to, kar so v svojem temelju. V krščanski veri namreč obstaja
dejstvo o Božji navzočnosti, ki se daje izkusiti znotraj izkušnje občestva. Ta skupnostna
razsežnost je torej temeljna. Njene korenine so v globokem odnosu s transcendentnim
in absolutnim občestvom, ki je življenje Trojice: Očeta, Sina in Svetega Duha. Krščanska
skupnost je zakrament oziroma znamenje, orodje združenosti z Bogom in edinosti med
celotnim človeškim rodom. Msgr. Coda je prepričan, da je potrebno ponovno odkriti
to globoko resnico in predvsem, da jo je potrebno izkusiti. Konkreten izziv za kristjane
je tako naučiti se razširjati Kristusovo navzočnost in jo utelešati v kompleksnem
ter pogosto nasprotujočem si družbenem tkivu našega sveta.
O pojavu širjenja
romanj in vse redkejšem obiskovanju župnijskih cerkva je spregovoril tudi strokovnjak
za zgodovino krščanstva Mario Arturo Iannaccone. Dejstvo, da so svetišča polna,
po njegovem mnenju ni pojav zadnjih let. Gre za navado vernikov, ki je bila v 20.
stoletju neprestano prisotna. Romarsko središče ima namreč značilnost, ki opozarja
na bistveno – na tišino, na molitev, na osebni odnos z Bogom. Na teh krajih je sporazumevanje
med duhovnikom in vernikom preprostejše.
Drugače pa je v župnijskih cerkvah
oz. na krajih, kamor verniki zahajajo običajno. Tam je sporazumevanje pogosteje, čeprav
seveda ne vedno, težje. Prihaja do razhajanj med posredovanjem cerkvenega nauka in
samim ljudstvom. Kot pravi Iannaccone je tako, ker primanjkuje jasnosti in preprostosti.
Po njegovem prepričanju bi moral biti izziv torej le-to prenesti iz svetišč tudi v
običajne cerkve. Narobe je govoriti o Cerkvi zgolj kot o instituciji. Njen del so
Božje ljudstvo, laiki, številne majhne cerkve po vaseh in mestih. Ni pomembno torej
le veliko svetišče, kjer se je Božja veličina razodela s čudežem ali na kak drug način.
Iannaccone pravi, da je prav tako pomembna Cerkev, v kateri ni velikih dogodkov. To
je vsakdanja Cerkev, posamezni duhovniki in skupine, ki se posvečajo dobrodelnosti.