Papež med splošno avdienco o Božjem učlovečenju: Bog se ni zaustavil pri besedah, ampak nam je pokazal, kako živeti

VATIKAN (sreda, 9. januar 2013, RV) – Papeževa današnja kateheza med splošno avdienco je bila posvečena Božjemu učlovečenju. Benedikt XVI. je začel z besedami iz začetka Janezovega evangelija: »Beseda je postala meso« (Jn 1,14). Kot je dejal, beseda meso kaže na človeka v njegovi celovitosti, ravno pod vidikom njegove minljivosti in časovnosti. S tem nam želi povedati, da se odrešenje, ki ga je prinesel Bog tako, da je po Jezusu iz Nazareta postal meso, nanaša na človeka v njegovi konkretni realnosti in v vsaki situaciji, v kateri se nahaja. »Bog je prevzel človeško stanje, da bi ga ozdravil vsega tistega, kar ga ločuje od njega, da bi nam omogočil, da ga po njegovem edinorojenem Sinu kličemo z imenom Abba, Oče in smo zares otroci Boga,« je zatrdil papež vernikom, zbranim v Avli Pavla VI.

»Beseda je postala meso« je ena od resnic, ki smo je že vajeni, tako da se nas skoraj več ne dotakne veličina dogodka, ki ga izraža, je nadaljeval sveti oče. V tem božičnem času, kjer se ta izraz pogosto pojavlja pri liturgiji, smo včasih bolj pozorni na zunanje vidike, na praznične barve, kot pa na srce te velike krščanske novosti, ki jo praznujemo, in to je nekaj absolutno nedoumljivega, kar je lahko storil samo Bog in kamor lahko vstopimo samo z vero. Beseda (Logos), ki je pri Bogu, ki je Bog in stvarnik sveta (Jn 1,1), po kateri so nastale vse stvari, ki je spremljala ljudi skozi zgodovino s svojo lučjo, postane meso in se naseli med nami, postane eden od nas. »Pomembno je torej obnoviti osuplost pred to skrivnostjo, pustiti se oviti z veličino tega dogodka,« je izpostavil papež. »Bog, pravi Bog stvarnik vsega, je kot človek prehodil naše poti, vstopil je v čas človeka, da bi nam spregovoril o svojem lastnem življenju. In tega ni storil z bliščem nekega vladarja, ki s svojo oblastjo podjarmi svet, ampak s ponižnostjo otroka.«

Papež je nato spregovoril o obdarovanju, ki običajno spremlja božič. Izmenjava darov je tudi v središču liturgije in nas spominja na izviren dar božiča: v tej sveti noči je Bog, s tem, da je postal meso, želel postati dar ljudem, za nas je dal samega sebe, prevzel je naše človeštvo, da bi nam dal svojo božanskost. »To je največji dar,« je dejal papež in nadaljeval, da pri našem podarjanju ni pomembno, kako drag je poklon, kajti kdor ne podari vsaj malo samega sebe, vedno poklanja premalo. Včasih se hoče srce in prizadevnost podarjanja sebe nadomestiti z denarjem in materialnimi stvarmi. »Skrivnost učlovečenja je v tem, da Bog ni storil tako: ni dal nekaj, ampak je dal sebe po svojem edinorojenem Sinu. Tukaj najdemo vzor našega podarjanja, da bi naše odnose, predvsem tiste najpomembnejše, vodili zastonjskost in ljubezen,« so bile besede Benedikta XVI.

Učlovečenje pa nam kaže tudi na »neverjetni realizem božje ljubezni«. Božje delovanje se namreč ne omejuje le na besedo, Bog se ne zadovolji samo z govorjenjem, ampak vstopi v našo zgodovino in nase prevzame napor in težo človeškega življenja. Božji Sin je zares postal človek, rojen je bil iz Device Marije, v nekem času in na nekem kraju, v Betlehemu, pod vladavino cesarja Avgusta, ko je bil cesarski namestnik Kvirinij; odraščal je v družini, imel je prijatelje, oblikoval je skupino učencev, podučil je apostole za nadaljevanje njegovega poslanstva, svoje zemeljsko življenje je končal na križu. »Ta način Božjega delovanja je močna spodbuda, da se vprašamo o realizmu naše vere, ki ne sme biti omejena s čustvenim področjem, ampak mora vstopiti v konkretnost našega bivanja, mora se dotakniti našega vsakodnevnega življenja in ga usmeriti tudi na praktičen način,« je izpostavil papež. »Bog se ni zaustavil pri besedah, ampak nam je pokazal, kako živeti, s tem, da je z nami delil našo lastno izkušnjo, razen greha. […] Vera ima temeljni vidik, ki se ne tiče samo misli in srca, ampak celotnega našega življenja.«

Ob koncu kateheze je papež še izpostavil povezanost med Staro in Novo zavezo. Sv. Janez trdi, da je bila Beseda (Logos) v začetku pri Bogu in da je vse po njej nastalo in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo (Jn 1,1-3). Evangelist Janez očitno meri na pripoved o stvarjenju, ki se nahaja v prvih poglavjih Geneze in jo predstavi v luči Kristusa. Po papeževih besedah je to ključni kriterij branja Svetega pisma, da se namreč Stara in Nova zaveza vedno bereta skupaj, kajti začenši z Novo zavezo se odpre tudi najgloblji smisel Stare zaveze. Ta ista Beseda, ki od vedno obstaja pri Bogu, ki je Bog sam, je postala človek: večni in neskončni Bog se je potopil v človeško končnost, v svojo stvaritev, da bi človeka in vse stvarstvo privedel k sebi. »Prvo stvarjenje najde svoj smisel in svoj vrhunec v tistem novem stvarjenju v Kristusu, katerega sijaj daleč presega sijaj prvega stvarjenja« (KKC 349). Samo v Jezusu se pokaže izpolnitev Božjega načrta o človeškem bitju. »V resnici samo v skrivnosti učlovečene Besede res v jasni luči zasije skrivnost človeka« (KKC 359). Kristus, novi Adam, v polnosti človeku razodene človeka in mu odkriva njegovo najvišjo poklicanost. »V otroku, Božjem Sinu, ki ga motrimo ob božiču, lahko prepoznamo resnično obličje, ne le Boga, ampak človeške osebe; samo tako, da se oprimemo delovanja njegove milosti in mu vsak dan poskušamo slediti, uresničujemo Božji načrt za nas,« je še zatrdil Benedikt XVI.

Audio: