Razmišljanje p. Kowalczyka ob KKC: Verujem

VATIKAN (torek, 8. januar 2013, RV) – Verujem. S to besedo se začenja današnje razmišljanje p. Dariusza Kowalczyka, predavatelja dogmatične teologije na Papeški univerzi Gregoriana. V letu vere, ko nas sveti oče vabi k prebiranju Katekizma katoliške Cerkve, p. Kowalczyk namreč za Radio Vatikan pripravlja cikel razmišljanj na temo vere.

Rečemo »verujem« ali pa »ne verujem«. Toda kako razumemo besedo »verovati«? Katekizem nam pravi, da se »verovati« nanaša na dvoje: »na osebo in na resnico«. A prvo mesto vedno pripada osebi. Jedro vere torej predstavlja osebno človekovo sprejemanje Boga in ne ponavljanje fraz o Bogu, četudi so le-te resnične. Benedikt XVI. jasno piše: »Na začetku kristjanovega bitja ni neka etična odločitev ali velika ideja, ampak srečanje z nekim dogodkom, z neko Osebo, ki daje njegovemu življenju novo obzorje.« (Bog je ljubezen) Izpovedujemo apostolsko vero in to pomeni, da je naša vera ukoreninjena v srečanju apostolov z Jezusom iz Nazareta. To srečanje je temelj naših osebnih srečanj z Bogom, ki se daje izkusiti preko stvarstva, v življenjskih dejstvih in v naših srcih. Katekizem na drugem mestu navaja resnico. To pomeni, da je vera tudi »svobodna pritrditev celotni resnici, ki jo je Bog razodel«. Vero izpovedujemo kot skupek resnic, ki jih je razodel Bog in jih varuje Cerkev. Toda te resnice niso filozofija, ki bi se nanašala na Boga, temveč se rojevajo iz konkretnega dogodka, se pravi iz osebe Jezusa Kristusa. Krščanska vera je tako odgovor človeka na osebo Jezusa, na njegove besede in dejanja. Ta odgovor po eni strani izraža človekovo svobodo, po drugi pa predstavlja dejanje poslušnosti (Rim 1,5). V katekizmu beremo, da »biti poslušen v veri pomeni svobodno se podrediti poslušani besedi«. Poslušnost Bogu torej ne nasprotuje naši svobodi. Nasprotno, ta poslušnost, ko se zanjo svobodno odločimo, nam omogoči, da smo resnično to, kar smo. Tako kot to lahko vidimo v zgledu življenja Device Marije.

Audio: