Poslanica papeža Benedikta XVI. za svetovni dan migrantov in beguncev
»Migracije: romanja vere in upanja«
Dragi bratje in sestre! II. vatikanski
vesoljni cerkveni zbor je v svoji Pastoralni konstituciji o Cerkvi v sedanjem svetu
(Gaudium et spes) poudaril, da »Cerkev potuje skupaj z vsem človeštvom«
(št. 40), zato je »veselje in upanje, žalost in tesnoba današnjih ljudi,
posebno ubogih in vseh kakorkoli trpečih, hkrati tudi veselje in upanje, žalost in
tesnoba Kristusovih učencev. In ničesar resnično človeškega ni, kar bi ne našlo odmeva
v njihovih srcih« (prav tam, št. 1). Na to izjavo sta se naslonila Božji
služabnik Pavel VI., ki je Cerkev imenoval »izvedenka v človečnosti« (Okrožnica
O delu za razvoj narodov, št. 13), in blaženi Janez Pavel II., ki je zatrdil,
da je človeška oseba »prva pot, ki ji mora Cerkev slediti pri izvrševanju
svojega poslanstva …, pot, ki jo je začrtal sam Kristus« (prim. okrožnico Ob
stoletnici, št. 53). V moji okrožnici sem hotel po stopinjah mojih predhodnikov
natančneje pokazati, da »vsa Cerkev, ko oznanja, obhaja ali deluje v ljubezni,
z vsem svojim bitjem in dejanji teži k pospeševanju celostnega človekovega razvoja«
(št. 11), pri čemer sem imel v mislih tudi milijone mož in žena, ki iz različnih razlogov
okušajo migrantsko življenje. Dejansko so migracijski tokovi pojav, ki »preseneča
zaradi števila vpletenih, zaradi sprožanja družbene, gospodarske, politične, kulturne
in verske problematike, zaradi dramatičnih izzivov, pred katere postavlja narode in
mednarodno skupnost« (prav tam, št. 62), saj je »vsak migrant človeška
oseba z neodtujljivimi temeljnimi pravicami, ki jih morajo vsi in v vseh okoliščinah
spoštovati« (prav tam).
V tem okviru sem hotel svetovni dan migrantov
in beguncev 2013 posvetiti temi »Migracije: romanja vere in upanja«, saj sovpada
s praznovanjem 50. obletnice odprtja II. vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora
in 60. obletnice objave Apostolske konstitucije Exsul familia, celotna Cerkev
pa si prizadeva obhajati leto vere in z navdušenjem sprejema izziv nove evangelizacije.
Vera
in upanje namreč predstavljata neločljivo dvojico v srcu tolikih migrantov, začenši
s trenutkom, ko se v njih pojavi želja po boljšem življenju, ki se pogosto povezuje
s težnjo, da pustijo za sabo »obupavanje« nad neuresničljivo prihodnostjo. Obenem
potovanja mnogih navdihuje globoko zaupanje, da Bog ne zapusti svojih ustvarjenih
bitij. Ta tolažba pa napravi rane izkoreninjenosti ter ločitve znosnejše, saj morda
celo vključuje upanje na prihodnjo vrnitev v domače kraje. Vera in upanje torej pogosto
napolnjujeta prtljago tistih, ki se izseljujejo v zavesti, da z njuno pomočjo »moremo
obvladovati svojo sedanjost. Sedanjost, tudi težavno sedanjost, je mogoče živeti in
sprejeti, če vodi k nekemu cilju in če moremo biti tega cilja gotovi; če je ta cilj
tako velik, da opravičuje napornost poti« (okrožnica, št. 1).
Cerkev
na širokem polju migracij svojo materinsko skrb obrača v več smeri. Po eni strani
zaznava, da pri migracijah prevladujejo okoliščine revščine in trpljenja, ki ne redko
vodijo v drame in tragedije. Konkretno se tu izvajajo akcije pomoči za reševanje številnih
stisk; temu se velikodušno posvečajo posamezniki in skupine, prostovoljska združenja
in gibanja, župnijska in škofijska občestva v sodelovanju z vsemi ljudmi dobre volje.
Po drugi strani pa Cerkev ne pozablja na pozitivne vidike, dobre potenciale in nove
vire, ki jih migracije prinašajo. Zato se v tej smeri izvajajo akcije sprejemanja,
ki spodbujajo in spremljajo celostno integracijo migrantov, prosilcev azila in beguncev
v novo družbeno-kulturno okolje, ne da bi pri tem spregledali religiozno razsežnost,
ki je bistvena za življenje vsake osebe. Ravno to je razsežnost, ki ji mora Cerkev
zaradi samega poslanstva, ki ji ga je naložil Kristus, posvečati posebno pozornost
in skrb: to je njena najpomembnejša in posebna naloga. Pozornost na religiozno razsežnost
pri kristjanih iz različnih krajev sveta vključuje tudi ekumenski dialog in skrb za
nove skupnosti, medtem ko se pri katoličanih med drugim izraža kot oblikovanje novih
pastoralnih struktur in kot vrednotenje različnih obredij, vse dokler ne pride do
polnega sodelovanja v življenju krajevnega cerkvenega občestva. Človeški napredek
gre z roko v roki z duhovnim občestvom, ki odpira pot »k pristnemu in prenovljenemu
spreobrnjenju h Gospodu, edinemu Odrešeniku sveta« (, 6). Ko Cerkev vodi k srečanju
s Kristusom, ki nas odpira za trdno in zanesljivo upanje, je to vedno dragocen dar.
Cerkev
in različne ustanove, ki se pri njej navdihujejo, so poklicane, da se v stiku z migranti
in begunci izogibajo nevarnosti izključne socialne pomoči, hkrati pa spodbujajo pristno
vključevanje v družbo, v kateri bodo vsi dejavni člani, vsakdo odgovoren za dobrobit
drugega, velikodušen v doprinosu svojega izvirnega prispevka, s polno državljansko
pravico in deležen istih dolžnosti ter pravic. Tisti, ki se izseljujejo, v sebi nosijo
občutek zaupanja in upanja, ki jih navdihuje in bodri pri iskanju boljših življenjskih
priložnosti. Kljub temu oni ne iščejo le izboljšanje svojih ekonomskih, družbenih
in političnih razmer. Dejansko se potovanje migrantov pogosto začne v strahu, predvsem
takrat, kadar jih preganjanje in nasilje prisilita v beg, in obenem z bolečo rano,
ko zapustijo domače in dobrine, ki so jim v določeni meri zagotavljale preživetje.
Trpljenje, velika izguba in včasih občutek odtujenosti pred negotovo prihodnostjo
kljub temu ne porušijo njihovih sanj, da si je v tuji deželi možno z upanjem in pogumom
ponovno zgraditi življenje. Migranti v resnici gojijo zaupanje, da bodo našli zatočišče,
da bodo prejeli solidarno pomoč in prišli v stik z osebami, ki bodo v razumevanju
stisk in tragedij svojih bližnjih ter v prepoznavanju vrednot in sposobnosti, ki jih
nosijo, pripravljene deliti človeškost in materialna sredstva s tistimi, ki so potrebni
pomoči in so bili prikrajšani. Poudariti je namreč treba, da je »vesoljna vzajemnost,
solidarnost, za nas resničnost in danost, a tudi dolžnost« (okrožnica , 43). Migranti
in begunci lahko ob težavah doživijo tudi nove in gostoljubne odnose, ki jim bodo
dali poguma, da bodo za dobrobit dežele gostiteljice prispevali njihove poklicne sposobnosti,
njihovo družbeno-kulturno dediščino, pogosto pa njihovo pričevanje vere daje zagon
skupnostim stare krščanske tradicije, opogumlja k srečanju s Kristusom in vabi k spoznavanju
Cerkve.
Seveda ima vsaka država pravico urejati tokove migrantov in voditi
politiko, ki sledi splošnim zahtevam po skupnem dobrem, vendar mora pri tem vedno
zagotavljati spoštovanje dostojanstva vsake človeške osebe. Pravica osebe do izselitve
je – kot spominja koncilska Konstitucija o Cerkvi v sedanjem svetu v št. 65
– zapisana med temeljne človekove pravice, tako da ima vsakdo pravico naseliti se
tam, kjer verjame, da je najprimerneje za boljše uresničevanje svojih sposobnosti,
želja in načrtov. Vendar v sedanjem družbeno-kulturnem okolju pred pravico do izseljevanja
dajemo prednost pravici do neizseljevanja, se pravi do možnosti ostati v lastnih krajih,
in tako skupaj z bl. Janezom Pavlom II. ponavljamo: »Temeljna pravica človeka je,
da živi v lastni domovini: ta pravica pa se udejanja samo, če neprenehoma nadzorujemo
tiste dejavnike, ki silijo ljudi k izseljevanju« (Govor na IV. svetovnem
kongresu o migracijah, 1998). Danes namreč vidimo, da so mnoge migracije posledica
ekonomske negotovosti, pomanjkanja osnovnih dobrin, posledica naravnih ujm, vojn in
družbenega nereda. Takrat se migracije iz romanja, ki ga navdihujejo zaupanje, vera
in upanje, spreminjajo v »kalvarijo« za preživetje, na kateri se možje in žene zdijo
prej žrtve, kot pa ustvarjalci in odgovorni za svoje migrantsko življenje. Tako najdemo
poleg migrantov, ki dosežejo dober položaj in živijo dostojanstveno ter so pravično
vključeni v novo okolje, tudi mnoge, ki živijo v okoliščinah marginalizacije, včasih
izkoriščanja ter z onemogočenimi temeljnimi človekovimi pravicami ali pa sprejmejo
obnašanje, ki je škodljivo za družbo, v kateri živijo. Pot integracije obsega pravice
in dolžnosti, pozornost in skrb za migrante, da bi ti imeli spodobno življenje, hkrati
pa tudi pozornost s strani migrantov za vrednote, ki jih ponuja družba, v katero vstopajo.
V
povezavi s tem ne smemo pozabiti na vprašanje nezakonitega priseljevanja, najbolj
perečo temo v primerih, ko nastopa kot trgovanje z ljudmi in njihovo izkoriščanje,
najnevarnejše za ženske in otroke. Take zločine je potrebno odločno obsoditi in kaznovati,
medtem ko bi urejeno usmerjanje migrantskih tokov, ki se ne bi omejevalo zgolj na
hermetično zaprtje meja, na zaostrovanje kazenskih ukrepov proti nezakonitim priseljencem
in na sprejemanje ukrepov, ki naj bi odvračali od novega priseljevanja, lahko za številne
migrante vsaj omejilo nevarnost, da bi postali žrtve omenjenega trgovanja. Danes so
namreč bolj kot kdaj koli potrebni celoviti in večstranski posegi za razvoj izvornih
dežel, učinkoviti protiukrepi za premagovanje trgovine z ljudmi, celoviti programi
za pritok zakonitih priseljencev in večja pripravljenost za obravnavanje posameznih
primerov, ki poleg političnega azila potrebujejo tudi dejanja humanitarnega varstva.
Primerni normativi morajo biti povezani s potrpežljivim in stalnim delom za oblikovanje
miselnosti in zavesti. V vsem tem je potrebno okrepiti in razvijati odnose dogovarjanja
in sodelovanja med cerkvenimi in civilnimi ustanovami, ki so v službi celostnega razvoja
človeške osebe. Socialno in humanitarno prizadevanje v krščanskem pogledu črpa moč
iz zvestobe evangeliju v zavesti, da »kdor koli hodi za Kristusom, popolnim
človekom, postane tudi sam bolj človek« (Konstitucija o Cerkvi v sedanjem svetu,
št. 41).
Dragi bratje in sestre migranti, naj vam ta svetovni dan pomaga obnoviti
zaupanje in upanje v Gospoda, ki je vedno z nami! Ne zamudite priložnosti, da ga srečate
in v dejanjih dobrote, ki jo prejemate na vašem migrantskem romanju, spoznate njegov
obraz. Veselíte se, kajti Gospod vam je blizu in skupaj z Njim boste zmogli preseči
ovire in težave ter zbrati zaklad iz pričevanj odprtosti in sprejemanja, ki vam ga
mnogi podarjajo. Zares, »življenje se nam dozdeva kakor vožnja na pogosto temnem
in viharnem morju zgodovine, med katero se oziramo po zvezdah, ki nam kažejo pot.
Prava ozvezdja našega življenja so ljudje, ki so znali prav živeti. Oni so
svetilniki upanja. Gotovo, Jezus Kristus je luč sama, sonce, ki je vzšlo nad vsemi
teminami zgodovine. A potrebujemo, da bi ga našli, tudi bližnje luči – ljudi, ki podarjajo
luč od njegove luči in tako dajejo orientacijo na našem potovanju« (okrožnica
, št. 49). Vsakega od vas izročam blaženi Devici Mariji, znamenju gotovega upanja
in tolažbe, »zvezdi vodnici«, ki je s svojo materinsko prisotnostjo ob nas v vsakem
trenutku življenja, in vsem z naklonjenostjo podeljujem apostolski blagoslov.