Kriza in prihodnost

Evropa novo leto začenja z bremenom problemov, ki nimajo lahke rešitve. Na prvem mestu je revščina, ki samo na stari celini zadeva skoraj 120 milijonov oseb – kar pomeni enega prebivalca od štirih – zanje je vsakdanje življenje sestavljeno iz pomanjkanja in odrekanja. Na drugem mestu je brezposelnost, z vsemi svojimi uničujočimi družbenimi posledicami. Od leta 2008 se je zaprlo več kot 26 milijonov delovnih mest. V nekaterih državah je preko 50 odstotkov mladih brez dela. Medtem pa narašča število brezdomcev. Ta pojav skrajne odrinjenosti je vse bolj pogost in verjeten, tudi zato, ker je trdnost družine – resničnega zanesljivega pristana, v katerega naj bi se zatekli v nujnem primeru – vedno bolj na preizkušnji. Toda nov ekonomski in družbeni model je mogoč.

Tokratni komentar je pripravil Salvatore Sabatino, italijanski program Radia Vatikan

»Jaz sem Evropa, mi smo Evropa.« Bolj kot za slogan, gre za idejo sobivanja, solidarnosti in medsebojne delitve, ki jo ogroža val krize, ki je s seboj odnesel evropeistična načela ustanovnih očetov. Dnevnega reda danes ne narekuje čut za povezanost, temveč kriza, ki je postala tudi največkrat ponavljajoča se beseda, ne le med ljudmi, ampak predvsem med institucijami. Kajti kriza ni nek pojem, temveč je resničnost, ki vpliva na vsakdanjost več kot 500 milijonov evropskih državljanov.

Vendar pa se je Evropa odzvala, četudi počasi. Posredovala je s svojimi najboljšimi močmi, čeprav se je morda preveč osredotočila na »izbrano« ekonomski vidik. Vse to pa v škodo državljanov, med katerimi se kriza kaže kot potres z ogromnimi družbenimi posledicami. Te se spreminjajo v pomanjkanje nepristranskosti in v krizo, ki je bolj kot ekonomska postala kriza zaupanja. Tako se tvega postopno razdeljevanje med institucijami in prebivalstvom. Največja nevarnost pa je, da umre sam evropski družbeni sistem, ki je bil model za celoten svet.

Kaj se je zgodilo z osnovnimi pravicami? Kaj se je zgodilo s čutom za solidarnost? Kaj se bo zgodilo z Evropo? Skoraj vsi analitiki se posvečajo le ekonomskim podatkom: leto 2013 bo leto sprememb, leta 2014 pa se bo ponovno začela rast. Po drugi strani se množijo mikrokreditni programi z namenom financiranja manjših pobud, ki so zmožne ponovno začeti od začetka. Dogaja se zlasti v Grčiji, pa tudi v drugih državah kot so Španija, Slovaška, Italija, začenja se tudi v Franciji.

Komisija škofovskih konferenc Evropske unije (Comece) kot recept za krizo predlaga »evropski model družbene ekonomije trga«. Ta naj bi nudil učinkovito zaščito najranljivejšim. Kajti kriza je tudi etična in kulturna ter potemtakem antropološka. Tako pravi tudi Svet evropskih škofovskih konferenc, po mnenju katerega se ni mogoče pogovarjati s svetom le o problemih. Potrebno se je soočiti tudi s kulturnimi predpostavkami problemov. Ti posegi tako nakazujejo potrebne korenine v solidarnosti – korenine, ki se prepletajo tudi z drugimi, krščanskimi koreninami, katere je raztresena Evropa pustila brez vode in so v nevarnosti, da izumrejo. Ko bi le Evropejci vzeli za svoje sporočilo, ki izhaja iz okrožnice Ljubezen v resnici! V njej je Benedikt XVI. osvetlil dejstva, ki so daleč onstran meje, do katere seže pogled. Pri tem je močno poudaril, da je potrebno resnico iskati, najti in izraziti z »ekonomijo« dejavne ljubezni. Obenem pa je treba ljubezen razumeti, okrepiti in udejanjati v luči resnice. Evropa lahko ponovno začne s to idejo. Tako bi mi vsi lahko z odločnostjo rekli: »Jaz sem Evropa, mi smo Evropa.«

Audio: