Sveti oče v baziliki sv. Petra vodil praznično sveto mašo ter posvetil štiri nove
škofe
VATIKAN (nedelja, 6. januar 2013, RV) – »Za verujočo in molečo Cerkev,
so modri z Vzhoda, ki so pod vodstvom zvezde našli pot do jaslic v Betlehemu,
začetek dolge procesije, ki se vije skozi zgodovino... Kakšni ljudje
so torej bili? Vprašajmo se tudi, kljub drugačnosti časov in nalog, ali lahko pri
njih zaslutimo, kdo je škof in kako naj bi on izpolnil svojo nalogo?« S temi besedami
je papež Benedikt XVI. nakazal med homilijo pri sveti maši, ki jo je daroval v baziliki
sv. Petra na današnji praznik in med katero je po tradiciji, ki jo je začel blaženi
Janez Pavel II., posvetil v škofe štiri duhovnike, ki bodo od sedaj, z različnimi
zadolžitvami sodelovali pri papeževi službi za edinost ene Cerkve Jezusa Kristusa
v različnosti delnih Cerkva.
Potem, ko je sveti oče predstavil kakšne vrste
ljudje so bili trije modri, ki so gnani z nemirom ter nezadovoljni z osebno preskbljenostjo
ter dobrim družbenim statusom, iskali Boga in zveličanje sveta, prišel do vprašanja,
kakšni morajo biti možje, na katere se položi roke za škofovsko posvečenje v Cerkvi
Kristusa Jezusa. Papež je štirim duhovnikom: msgr. Angelu Vincenzu Zaniju, msgr. Fortunatusu
Nwachukwu, msgr. Georgu Gänsweinu ter msgr. Nicolasu Henryu Maria Denisu Theveninu,
ki jih je po homiliji med obredom posvetil v škofe, nakazal, kakšen naj bo škof, z
besedami: »Ta mora biti predvsem mož, katerega zanimanje je usmerjeno k Bogu, saj
se lahko samo tedaj res zanima za ljudi... Škof kot Božji romar, mora biti predvsem
mož, ki moli. Živeti mora v nenehnem notranjem stiku z Bogom. Njegova duša
mora biti na široko odprta za Boga. Svoje težave, kakor tudi težave drugih, kakor
tudi svoja veselja in veselja drugih mora prinašati pred Boga ter tako na tak način
vzpostaviti stik med Bogom in svetom v občestvu s Kristusom, da bo Kristusova luč
svetila na svetu.«
Nadalje je sveti oče značilnosti treh modrih,
ki so bili možje poguma in ponižnosti vere naobrnil na značilnosti škofa v današnjem
času. »Ponižnost vere, ki veruje skupaj z vero Cerkve vseh časov, bo v nenehnem
sporu s prevladujočo miselnostjo tistih, ki se držijo tega, kar je le navidezno
gotovo... Pogum, da ostanejo trdni v resnici, morajo imeti vsi, ki jih Gospod pošilja
kot jagnjeta med volkove. Modri Sirah pravi: 'Kdor se boji Gospoda, se nima
ničesar bati. Strah Božji jih namreč osvobaja strahu pred ljudmi terjih naredi
svobodne.«
Na koncu je sveti oče navedel zgled apostolov, ki so jih po
Gamalielovem govoru prebičali, a ti so »zapustili veliki zbor, veseli, da so bili
vredni trpeti zasramovanje zaradi Jezusovega imena... Dan za dnem so v templju in
po hišah neutrudno učili in oznanjali evangelij o Kristusu Jezusu« (Apd 5,40 sl.)
in naobrnil na vse nas, predvsem pa na škofe: »Popuščanje prevladujočemu mnenju
za nas ni kriterij, kateremu smo podvrženi. Naš kriterij je Gospod. Če bomo branili
njegovo zadevo, bomo po Božji milosti pridobivali vedno nove osebe za pot evangelija.«