Sveti oče v baziliki sv. Petra vodil praznično sveto mašo ter posvetil štiri nove škofe

VATIKAN (nedelja, 6. januar 2013, RV) – »Za verujočo in molečo Cerkev, so modri z Vzhoda, ki so pod vodstvom zvezde našli pot do jaslic v Betlehemu, začetek dolge procesije, ki se vije skozi zgodovino... Kakšni ljudje so torej bili? Vprašajmo se tudi, kljub drugačnosti časov in nalog, ali lahko pri njih zaslutimo, kdo je škof in kako naj bi on izpolnil svojo nalogo?« S temi besedami je papež Benedikt XVI. nakazal med homilijo pri sveti maši, ki jo je daroval v baziliki sv. Petra na današnji praznik in med katero je po tradiciji, ki jo je začel blaženi Janez Pavel II., posvetil v škofe štiri duhovnike, ki bodo od sedaj, z različnimi zadolžitvami sodelovali pri papeževi službi za edinost ene Cerkve Jezusa Kristusa v različnosti delnih Cerkva.

Potem, ko je sveti oče predstavil kakšne vrste ljudje so bili trije modri, ki so gnani z nemirom ter nezadovoljni z osebno preskbljenostjo ter dobrim družbenim statusom, iskali Boga in zveličanje sveta, prišel do vprašanja, kakšni morajo biti možje, na katere se položi roke za škofovsko posvečenje v Cerkvi Kristusa Jezusa. Papež je štirim duhovnikom: msgr. Angelu Vincenzu Zaniju, msgr. Fortunatusu Nwachukwu, msgr. Georgu Gänsweinu ter msgr. Nicolasu Henryu Maria Denisu Theveninu, ki jih je po homiliji med obredom posvetil v škofe, nakazal, kakšen naj bo škof, z besedami: »Ta mora biti predvsem mož, katerega zanimanje je usmerjeno k Bogu, saj se lahko samo tedaj res zanima za ljudi... Škof kot Božji romar, mora biti predvsem mož, ki moli. Živeti mora v nenehnem notranjem stiku z Bogom. Njegova duša mora biti na široko odprta za Boga. Svoje težave, kakor tudi težave drugih, kakor tudi svoja veselja in veselja drugih mora prinašati pred Boga ter tako na tak način vzpostaviti stik med Bogom in svetom v občestvu s Kristusom, da bo Kristusova luč svetila na svetu.«

Nadalje je sveti oče značilnosti treh modrih, ki so bili možje poguma in ponižnosti vere naobrnil na značilnosti škofa v današnjem času. »Ponižnost vere, ki veruje skupaj z vero Cerkve vseh časov, bo v nenehnem sporu s prevladujočo miselnostjo tistih, ki se držijo tega, kar je le navidezno gotovo... Pogum, da ostanejo trdni v resnici, morajo imeti vsi, ki jih Gospod pošilja kot jagnjeta med volkove. Modri Sirah pravi: 'Kdor se boji Gospoda, se nima ničesar bati. Strah Božji jih namreč osvobaja strahu pred ljudmi terjih naredi svobodne.«

Na koncu je sveti oče navedel zgled apostolov, ki so jih po Gamalielovem govoru prebičali, a ti so »zapustili veliki zbor, veseli, da so bili vredni trpeti zasramovanje zaradi Jezusovega imena... Dan za dnem so v templju in po hišah neutrudno učili in oznanjali evangelij o Kristusu Jezusu« (Apd 5,40 sl.) in naobrnil na vse nas, predvsem pa na škofe: »Popuščanje prevladujočemu mnenju za nas ni kriterij, kateremu smo podvrženi. Naš kriterij je Gospod. Če bomo branili njegovo zadevo, bomo po Božji milosti pridobivali vedno nove osebe za pot evangelija.«

Audio: