Papež Benedikt XVI. o svetima Baziliju Velikem in Gregoriju Nazianškem

VATIKAN (sreda, 2. januar 2013, RV) – Danes obhajamo god dveh velikih učiteljev vere, cerkvenih učiteljev sv. Bazilija Velikega in sv. Gregorija Nazianškega. Papež Benedikt XVI. je vsakemu od njiju posvetil po dve katehezi med splošnimi avdiencami julija in avgusta leta 2007.

Danes se želimo spomniti enega velikih cerkvenih očetov, svetega Bazilija, ki ga bizantinska bogoslužna besedila označujejo kot “svetilnik Cerkve”. Bil je velik škof 4. stoletja, na katerega se z občudovanjem ozira tako vzhodna kot tudi zahodna Cerkev zaradi svetosti življenja, izvrstnosti nauka in skladne sinteze spekulativnih in praktičnih darov. Rodil se je okrog leta 330 v družini svetnikov, “pravi domači Cerkvi”, ki je živela v ozračju globoke vere. Študiral je pri največjih tedanjih učiteljih v Atenah in Carigradu. Nezadovoljen s svojimi posvetnimi uspehi je, ko je opazil, koliko časa je zapravil za prazne reči, sam priznal: “Kot da bi se zbudil iz globokega sna, sem se nekega dne obrnil na sijajno luč resnice evangelija ... in se razjokal nad svojim bednim življenjem” (prim. Pismo 223,2). Kristus ga je pritegnil in začel je gledati vanj in poslušati samo njega (prim. Vodilo 80,1). Odločno se je posvetil meniškemu življenju v molitvi, premišljevanju Svetega pisma in spisov cerkvenih očetov ter opravljanju dobrih del (prim. Pismi 2 in 22). Sledil je zgledu sestre sv. Makrine, ki je že živela v meniški askezi. Potem je bil posvečen za duhovnika in slednjič leta 370 za škofa Cezareje v Kapadokiji, v današnji Turčiji.«

Potem ko je papež Benedikt XVI. dve katehezi posvetil sv. Baziliju, je začel katehezo med avdienco 8. avgusta 2007 z besedami: »Danes pa bi rad spregovoril o njegovem prijatelju Gregoriju Nazianškem, ki je bil kot Bazilij doma iz Kapadokije. Bil je sijajen teolog, govornik in branilec krščanske vere v 4. stoletju in znamenit po svoji govorniški spretnosti, kot pesnik pa je imel pretanjeno in čutečo dušo.

Gregorij se je rodil v plemeniti družini. Mati ga je posvetila Bogu že ob rojstvu, tam nekje okrog leta 330. Po prvi vzgoji v družini je obiskoval najslavnejše šole tistega časa, najprej v Cezareji v Kapadokiji, kjer je sklenil prijateljstvo z Bazilijem bodočim škofom tega mesta, potem pa se je zaustavil v drugih metropolah starega sveta, v Aleksandriji v Egiptu in predvsem v Atenah, kjer se je znova srečal z Bazilijem (prim. Govor 43,14-24). Spominjajoč se tega prijateljstva je Gregorij kasneje zapisal: “Tedaj nisem bil samo sam ves prevzet od občudovanja mojega velikega Bazilija zaradi resnosti njegovih manir in zrelosti ter modrosti njegovega govora, ampak sem k temu spodbujal še druge, ki ga še niso poznali ... Vodila naju je ista žeja po znanju ... Tako sva tekmovala: ne kdo bo prvi, ampak kdo bo drugemu omogočil, da bo prvi. Izgledalo je, kot da bi imela eno samo dušo v dveh telesih” (Govor 43,16.20). Te besede nekako prikazujejo avtoportret te plemenite duše. Lahko pa si predstavljamo, da je ta človek, ki ga je neslo daleč preko posvetnih vrednot, zelo trpel zaradi stvari tega sveta.

Audio: