VATIKAN (sobota, 29. december 2012, RV) – V današnji oddaji Octava dies
p. Federico Lombardi razmišlja o papeževem božičnem voščilu novim kitajskim
oblastem.
»Medtem ko je papež v poslanici za svetovni dan miru, obljavljeni
pred nekaj tedni, poglobil antropološko in družbeno tematiko, ki sta povezani s temelji
graditve miru, se je v božični poslanici neposredno usmeril na aktualne konflikte.
Najprej je omenil tragično stanje v Siriji, ki krvavi zaradi brezkončnega nasilja.
Izrekel pa je tudi jasno voščilo novim voditeljem Ljudske republike Kitajske, zaradi
'njihove pomembne naloge', ki jih čaka. Morda je bil ta odlomek nepričakovan,
vsekakor pa dobro izrazi realističen in zavesten pogled papeža ter Cerkve glede poti,
po kateri hodi človeštvo. Gre namreč za najštevilčnejše ljudstvo na zemlji, torej
petino vsega človeštva, ter za vedno večjo vlogo Kitajske pri svetovnem ravnovesju.
Pri tem, kot je v papeževem voščilu, naj ne bi voditelji gledali z običajnega vidika
nadvlade, ampak z vidika miru in solidarnosti, 'v blagor tega plemenitega ljudstva
in vsega sveta'. Papež neutrudno ponavlja, da je verska svoboda tudi za to ljudstvo
osnovna predpostavka pri 'gradnji solidarne družbe'. Zato na religije ne bi
smeli gledati z nezaupanjem, kot na dejavnike sporov ali zunanjih vmešavanj, marveč
kot pozitivne in zaželjene duhovne moči, ki prispevajo za skupno dobro. Rim je vedno
v takšnem duhu gledal na katoliško skupnost na Kitajskem, kakor so ji to vedno jasno
zatrdilili papeži v svojih poslanicah. Bomo v novem letu videli korake naprej? Upajmo.
Kralj
miru prihaja za vse, za števična in maloštevilčna ljudstva. Če si prizadeva za mir,
se majhnim ni treba bati velikih. V kolikor pa ne, je pa normalno, da nas je strah.
Papež je izrekel voščila le v 65 jezikih, potrebno bi jih bilo izreči v vseh tisočih
svetovnih jezikih, ker smo ena človeška družina, ki ima enega Očeta.« Audio: