Taizé in Petrov naslednik: od Janeza XXIII. do Benedikta XVI.
RIM (nedelja, 23. december 2012, RV) – Ta petek, 28. decembra, se bo v Rimu
začelo šestdnevno evropsko srečanje mladih, ki ga organizira skupnost iz Taizéja.
Kot je bilo v zadnjih tednih povedano že nekajkrat, bo med osrednjimi trenutki na
programu te postaje romanja zaupanja na zemlji molitev, 29. decembra, ko se bo mladim
romarjem pridružil tudi sveti oče.
Ekumenska taizéjska skupnost je s Petrovim
naslednikom povezana že vse od svojih začetkov. Ustanovitelj, brat Roger, se je s
papežem sestal vsako leto. Najprej z Janezom XXIII. Le-ta je bil prav po besedah
brata Rogerja na nek način tudi pravi začetnik Taizéja. Prvič sta se srečala že nekaj
dni po izvolitvi Janeza XXIII. in med njima se je takoj ustvarila sorodstvena vez.
Le zaradi osebnega poznanstva je ta papež kasneje verjetno našel pogum, da je povabil
brate na drugi vatikanski koncil kot nekatoliške opazovalce. V času koncila so nekateri
bratje živeli v najetem stanovanju v bližini Vatikana, kjer so prav tako kot v Taizéju
sprejemali goste in skupaj molili za edinost kristjanov. Tako je na njihovem preprostem
domu nastajal vzporeden koncil, izkušnja cerkvenega občestva, kjer so se ustvarjala
prijateljstva. Med zadnjo avdienco, ko je sprejel brata Rogerja, malo pred svojo smrtjo,
je papež Janez XXIII. dejal, da je »katoliška Cerkev sestavljena iz vse večjih
in večjih koncentričnih krogov«. S temi besedami je poudaril, da je mesto Taizéja
znotraj Cerkve.
Brat Roger se je kasneje vsako leto udeležil avdience pri papežu
Janezu Pavlu II. Le-ta pa je Taizé tudi osebno obiskal. Dvakrat v šestdesetih
letih, saj sta se s taizéjskim priorjem spoznala že med koncilom v Rimu. Kot papež
pa je v Taizé prišel 5. oktobra leta 1986. Po skupni molitvi je takrat brate nagovoril
z besedami: »Dragi bratje, v družinski zaupnosti našega kratkega srečanja
bi vam rad izrazil svojo naklonjenost in zaupanje s prav tistimi preprostimi
besedami, s katerimi je papež Janez XXIII., ki vas je globoko ljubil, nekega dne pozdravil
brata Rogerja: 'Ah, Taizé, ta mala pomlad!' Moja želja je, da vas Gospod varuje kot
cvetočo pomlad in vas ohranja majhne, v evangeljskem veselju in prosojnosti
bratske ljubezni.«
Bl. Janez Pavel II. je v nadaljevanju taizéjske brate
spodbudil v njihovem posebnem poslanstvu: »Dobro vem, da v vašem edinstvenem poklicu,
ki je izviren, vaša skupnost morda vzbuja začudenje in se celo sooča z nerazumevanjem
in sumničenjem. Vendar pa sem prepričan, da boste zaradi svoje goreče želje, da bi
se kristjani spravili in zedinili v vseobsegajoče občestvo, zaradi vaše ljubezni
do Cerkve, znali nadaljevati svoje delo in biti dovzetni za Gospodovo voljo..«
Ob
isti priložnosti, med svojim obiskom leta 1986, je papež Janez Pavel II. tam zbranim
mladim izrekel tudi ganljive besede, da gremo »mimo Taizéja kakor mimo izvira.
Popotnik se ustavi, se odžeja in nadaljuje svojo pot. Taizéjski bratje vas
nočejo zadrževati. V molitvi in v tišini vam želijo omogočiti, da bi pili živo vodo,
ki jo je obljubil Kristus, da bi spoznali njegovo veselje, prepoznali
njegovo navzočnost, odgovorili na njegov klic in nato odšli dalje, da bi pričevali
o njegovi ljubezni ter služili bratom v svojih župnijah, mestih in vaseh, šolah, univerzah,
na vaših delovnih mestih.«
Zadnja leta se tradicionalna povezanost med
Petrovim naslednikom in ekumensko taizéjsko skupnostjo potrjuje preko vsakoletnih
srečanj sedanjega priorja, brata Aloisa, in papeža Benedikta XVI. Naj za zaključek
spomnimo še na papeževe besede po novici o smrti brata Rogerja: »Bil je veliki
pionir edinosti. Že dlje časa sem ga poznal osebno in najin odnos je zaznamovalo prisrčno
prijateljstvo. Prav na dan njegove smrti sem prejel njegovo pismo, ki mi je
še posebej ostalo v srcu, kajti v njem je poudaril svoje sprejemanje moje poti in
mi naznanil, da me želi kmalu priti obiskat. Zdaj nas obiskuje in nam govori
od zgoraj. Menim, da ga moramo poslušati, od znotraj moramo prisluhniti njegovemu
duhovno živetemu ekumenizmu. Pustiti moramo, da nas njegovo pričevanje vodi naproti
temu ponotranjenemu in poduhovljenemu ekumenizmu ...«