Zadnja adventna pridiga p. Cantalamesse namenjena veselju

VATIKAN (petek, 21. december 2012, RV) – Papež Benedikt XVI. je danes prisluhnil zadnji postni pridigi p. Raniera Cantalamesse, namenjeni veselju in evangelizaciji. Pridigar papeške hiše je dejal, da je evangeljska pripoved o Jezusovem rojstvu in otroštvu stalno prepletena z veseljem: angel napove Zahariji veselje ob rojstvu sina; otrok v Elizabetinem telesu se ob srečanju z Marijo zgane od radosti; Marija v hvalnici reče: Moj duh se raduje; ob Jezusovem rojstvu angel pravi pastirjem: Oznanjam vam veliko veselje. Gre za globoko in umirjeno veselje, ki je izraženo na različne načine, predvsem pa se kaže v osuplosti in hvaležnosti nad tem, da je Bog obiskal svoje ljudstvo, da se je spomnil svoje svete zaveze. Veselje, ki napolni Marijino srce in srca drugih, ki so priče začetkov odrešenja, izhaja iz dejstva, da je Bog deloval. To veselje ob Božjem delovanju prihaja do vernikov današnjega časa preko spomina, saj vidimo, kako velike stvari je Bog storil v preteklosti. Prihaja pa do nas tudi preko prisotnosti, kajti Bog je prisoten tudi sedaj in deluje med nami in v Cerkvi.

P. Cantalamessa je nadaljeval, da je Jezus glede veselja naredil revolucijo, ki je lahko v veliko pomoč pri evangelizaciji. Spremenil je namreč odnos med zadovoljstvom in bolečino. Zaradi veselja, ki ga je čakalo, je pretrpel križ. Ne govorimo več o zadovoljstvu, ki se konča s trpljenjem; trpljenje namreč vodi v življenje in veselje. Veselje in ne trpljenje ima zadnjo besedo in bo trajalo večno. Kristus, potem ko je bil obujen od mrtvih, več ne umre; smrt nad njim nima več oblasti. Križ se konča z velikim petkom, veselje vstajenjske nedelje pa se podaljša v večnost. Ta nov odnos med trpljenjem in zadovoljstvom se že odraža v svetopisemskem pojmovanju časa. Po človeškem izračunu, se dan začne z jutrom in se konča z nočjo. V Svetem pismu pa se začne z nočjo in se konča z dnem. In bil je večer in bilo je jutro, prvi dan, piše v Genezi. Tudi pri bogoslužju se slovesnosti vedno začnejo z nočnim bdenjem. To pomeni, da je življenje brez Boga dan, ki se konča z nočjo; z Bogom pa je noč, ki se konča z dnem brez sončnega zahoda.

A vse to ne pomeni, da veselje pride samo po smrti. Ravno nasprotno: nihče ne doživlja večjega veselja ravno v tem življenju kot pravi verniki. Ti so veseli v upanju; zahvaljujoč upanju že zdaj doživljajo veselje. P. Cantalamessa je dodal, da je krščansko veselje notranje, ne izvira od zunaj, ampak se rodi in skrivnostnega Božjega delovanja v srcu človeka, zato vernik lahko ohrani veselje tudi v velikem trpljenju. Gre za sad Svetega Duha, ki se izrazi v miru, smislu, ljubezni, predvsem pa v upanju.

To je tudi tisto veselje, o katerem je treba pričevati, kajti svet išče veselje. Kristjani pričujejo o veselju, ko se v pogovoru s svetom in med seboj izogibajo vsaki ostri in nekoristni posledici, znajo izžarevati zaupanje in na ta način posnemajo Boga, ki razliva svojo vodo tudi na nepravične. Kdor je srečen ni zagrenjen, ne čuti potrebe po opredeljevanju vsega in vedno, zna relativizirati stvari, kajti pozna nekaj, kar je večje od vsega, je sklenil adventno pridigo p. Cantalamessa in dodal, da je tudi znotraj Cerkve potrebno pričevati o veselju.

Audio: