Papež predstavnikom Rimske kurije in governatorata o družini in dialogu med verstvi

VATIKAN (petek, 21. december 2012, RV) – »Smo na koncu leta, ki je bilo ponovno, tako v Cerkvi kot svetu, zaznamovano z mnogimi težkimi situacijami, velikimi vprašanji in izzivi, pa tudi z znamenji upanja.« S temi besedami je papež Benedikt XVI. danes začel svoj govor, namenjen kardinalom in drugim predstavnikom Rimske kurije ter governatorata, ki jih je pred božičnimi prazniki sprejel v tradicionalno vsakoletno avdienco. Spregovoril jim je o najpomembnejših dogodkih v letu 2012.

Najprej se je spomnil svojega apostolskega potovanja v Mehiko in na Kubo. To so bila »nepozabna srečanja z močjo vere, globoko ukoreninjene v srcih ljudi, in z veseljem nad življenjem, ki izvira iz vere«. Zatem se je Benedikt XVI. zaustavil ob »velikem prazniku družin« v Milanu in obisku Libanona, kjer je izročil posinodalno apostolsko spodbudo, ki mora sedaj postati vodilo pri iskanju poti edinosti in miru. Zadnji izstopajoči dogodek leta, ki se počasi izteka, pa je bila sinoda za novo evangelizacijo, ki je obenem sovpadala tudi z začetkom leta vere.

Sveti oče je poudaril, da so bili vsi ti dogodki povezani s temeljnimi temami za sedanji zgodovinski trenutek. To so družina, mir na svetu in medverski dialog ter oznanilo sporočila Jezusa Kristusa. V nadaljevanju se je papež tako zaustavil ob temah družine in dialoga. Pri vprašanju družine ne gre le za določeno družbeno obliko, temveč za to, kaj človek v resnici je. Izzivov je več. Med njimi je vprašanje o človekovi sposobnosti, da živi odnose, in ali se lahko zaveže za celo življenje. Ali to odgovarja njegovi naravi ali pa je morda v nasprotju z njegovo svobodo? Le v podaritvi samega sebe človek doseže sebe, je zatrdil papež. In le, ko se odpre za druge, ko dopusti, da ga oblikuje trpljenje, odkrije razsežnost bivanja človeške osebe. Če se to zavrne, iz človekovega življenja izginejo temeljni liki: oče, mati in otrok.

Vprašanje, ki se skriva v globini te problematike je, kaj zares pomeni biti človek. Današnji človek oporeka prepričanju, da ima po svoji telesnosti vnaprej določeno naravo. Tako svojo lastno naravo zanika, ko se odloči, da mu le-ta ni dana kot dejstvo, ampak da si jo lahko ustvari sam. Papež Benedikt XVI. pri tem poudarja, da je za človeško bitje bistvenega pomena dvojnost, ki jo navaja Sveto pismo, ko pravi, da je Bog ustvaril človeka kot moškega in žensko. Če ta dvojnost ne obstaja, ne obstaja več niti družina. Tako pa svoj pomen izgubi tudi potomstvo. V boju za družino gre torej za človeka samega.

Papež se je nato zaustavil še ob drugi temi, to je dialogu: »Za Cerkev v našem času so pomembna zlasti tri področja dialoga, na katerih mora biti prisotna: dialog z državami, dialog z družbo in dialog z verstvi.« Na vseh treh področjih mora Cerkev izhajati iz vere. Seveda pri tem nima vnaprej pripravljenih rešitev na posamezna vprašanja. Vendar pa si mora prizadevati za take odgovore, ki ustrezajo vrednosti človeškega bitja. Braniti mora vrednote, ki jih je prepoznala kot temeljne za življenje. Kar zadeva dialog med verstvi, pa je po papeževih besedah za današnje človeštvo le-ta nujen pogoj, ki omogoča mir, in s tem za verske skupnosti obenem dolžnost.

To področje dialoga ima več razsežnosti. Najprej je preprosto dialog življenja. Ta ne predpostavlja razpravljanja o velikih vprašanjih vere, ampak je dialog praktične medsebojne delitve ob problemih sobivanja ali ob skupni odgovornosti za družbo, državo in človeštvo. Del skupne odgovornosti morata biti načeli pravičnosti in miru. Pri tem se je potrebno naučiti sprejemati drugega v njegovi drugačnosti. Preko medsebojnega poslušanja lahko pride tudi do obogatitve. Sveti oče je nato navedel dve temeljni pravili medverskega dialoga. Prvič, ta dialog nima za cilj spreobračanja, ampak razumevanje. In drugič, obe strani v dialogu zavestno ohranjata lastno identiteto. A ti dve pravili ne smeta ostati zgolj na površini. Benedikt XVI. je zato dodal, da mora prizadevanje za medsebojno razumevanje istočasno biti približevanje resnici. Tudi kar zadeva zvestobo lastni identiteti, kristjan na podlagi svoje volje ne more prekiniti poti do resnice. Pravzaprav se ne bi smel bati za svojo identiteto, saj nismo mi tisti, ki posedujemo resnico, ampak je obratno: »Kristus, ki je resnica, nas vodi za roko, in na poti našega iskanja spoznanja vemo, da nas njegova roka trdno drži.«

To nas dela svobodne in hkrati gotove. Svobodne, ker če nas podpira On, lahko odprto in brez strahu vstopimo v vsak dialog. In gotove, ker nas On ne bo zapustil. Sveti oče je svoj nagovor sklenil še s poudarkom na oznanilu in evangelizaciji. Besede oznanila so učinkovite tam, kjer je v človeku »krotka razpoložljivost za Božjo bližino«.

Audio: