Benedikt XVI. za časnik Financial Times: Kristjani ne bi smeli bežati pred svetom,
ampak bi se morali v njem angažirati
VATIKAN (četrtek, 20. december 2012, RV) – Britanski časnik Financial Times
je v včerajšnji izdaji objavil članek papeža Benedikta XVI. z naslovom Za kristjane
čas zavzemanja v svetu. Sveti oče se je tako odzval na prošnjo uredništva Financial
Timesa, da zanj ob božiču napiše komentar. Papež ga začne z Jezusovim odgovorom na
vprašanje o plačevanju davkov: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je
Božjega.« Jezus vprašanje spretno postavi na višjo raven in posvari tako pred politizacijo
religije kot pobožanstvenjem zemeljske oblasti. Njegove poslušalce je bilo treba opomniti,
da Mesija ni cesar in da cesar ni Bog. Kraljestvo, ki ga je prišel vzpostavit Jezus,
je bilo na mnogo višji ravni.
Benedikt XVI. v članku izpostavi, da nas Kristusovo
rojstvo spodbuja k razmisleku o naših prioritetah, naših vrednotah, našem načinu življenja.
Medtem ko je božič nedvomno čas velikega veselja, je prav tako priložnost za poglobljen
premislek, še več: za izpraševanje vesti. Božič je lahko čas, v katerem se učimo brati
evangelij, spoznavamo Jezusa ne le kot otroka v jaslicah, ampak kot tistega, v katerem
prepoznamo učlovečenega Boga. V evangeliju namreč kristjani najdejo navdih za vsakodnevno
življenje in za svoje vključevanje v svetne zadeve, naj bo to v parlamentu ali na
borzi. Kristjani ne bi smeli bežati pred svetom; ravno nasprotno, morali bi se v njem
angažirati. Njihovo vključevanje v politiko in ekonomijo bi moralo presegati vsako
obliko ideologije, poudarja papež.
Nadaljuje, da se kristjani borijo proti
revščini zato, ker priznavajo veličino dostojanstva vsakega človeškega bitja, ustvarjenega
po Božji podobi in namenjenega za večno življenje. Kristjani delajo za enakomerno
porazdelitev zemeljskih virov zato, ker so prepričani, da kot oskrbniki Božjega stvarstva
imamo dolžnost skrbeti za najšibkejše in najranljivejše. Kristjani nasprotujejo pohlepu
in izkoriščanju, ker so prepričani, da sta širokosrčnost in nesebična ljubezen, kot
je učil in živel Jezus iz Nazareta, pot, ki vodi v polnost življenja. Krščansko verovanje
v transcendentno usodo vsakega človeškega bitja naredi iz pospeševanja miru in pravičnosti
nujno nalogo.
Papež trdi, da je ravno zato, ker so ti cilji skupni mnogim,
mogoče veliko in rodovitno sodelovanje med kristjani in drugimi. Pa vendar, kristjani
dajo cesarju samo to, kar je cesarjevega. Skozi zgodovino kristjani niso mogli privoliti
v cesarjeve zahteve. Od kulta imperatorja v antičnem Rimu do totalitarnih režimov
prejšnjega stoletja, je cesar poskušal zavzeti mesto Boga. Ko kristjani zavračajo,
da bi se priklonili pred lažnimi bogovi našega časa, to ni zato, ker imajo zastarel
pogled na svet. Ravno nasprotno: do tega pride, ker so svobodni vezi ideologij in
spodbujeni s tako plemenitim pogledom na človeško usodo, da ne morejo pristati na
kompromise z ničemer, kar ta pogled spodkopava.
Benedikt XVI. sklene z mislijo
o otroku Jezusu, kralju, ki ne zaupa v moč orožja, ampak v moč ljubezni. On je upanje
za vse tiste, ki tako kot on sam živijo na obrobju družbe. Prinaša upanje tistim,
ki so ranljivi v spreminjajoči se sreči nestalnega sveta. Kristus nas iz jasli kliče,
da živimo kot prebivalci njegovega nebeškega kraljestva, kraljestva, ki ga vsaka oseba
dobre volje lahko pomaga graditi na zemlji.