Duhovne misli papeža Benedikta XVI. za 3. adventno nedeljo
Na današnjo tretjo adventno nedeljo nas bogoslužje vabi k duhovnemu veselju in sicer
z znamenitim odpevom iz spodbude apostola Pavla: »Veselite se v Gospodu zmeraj...
Gospod je blizu« (prim. Flp 4,4.5). Tudi prvo svetopisemsko berilo današnje svete
maše vabi k veselju. Prerok Sofonija, iz konca 7. stoletja pred Kristusom, se obrača
na mesto Jeruzalem in njegove prebivalce z besedami: »Vriskaj, hči sionska, vzklikaj,
Izrael! Vesêli in raduj se iz vsega srca, hči jeruzalemska! Gospod, tvoj Bog,
je v tvoji sredi, tvoj močni rešitelj« (Sof 3,14.17). Tudi Bog sam je predstavljen
s podobnimi čustvi. Prerok pravi: »Veselí se nad teboj v radosti, prenavlja te
s svojo ljubeznijo... vriska nad teboj v prepevanju, kakor ob dnevih praznovanj«
(Sof 3,17-18a). Ta obljuba se je v polnosti uresničila v božični skrivnosti, ki jo
bomo obhajali čez dober teden in ki od nas zahteva, da se prenavljamo na 'danes'
v našem življenju in skozi zgodovino.
V evangeliju Janez Krstnik pravi: »Jaz
vas krščujem v vodi, pride pa močnejši od mene, kateremu nisem vreden
odvezati jermenov njegovih sandal; on vas bo krstil v Svetem Duhu in ognju“ (Lk
3,16). Za vodo poznamo pomen, se pa nam sedaj postavlja vprašanje, v čem je ta ogenj,
ki ga omenja Janez Krstnik? Da bi videli to resničnost ognja, ki je navzoča med krstom
z vodo, moramo omeniti, da je bil Janezov krst človeško dejanje, dejanje spokornosti.
Stegovanje človeka k Bogu, da bi izprosil odpuščanje grehov in možnost, začeti znova
svoje bivanje. Bil je torej samo človeška želja, iti k Bogu z lastnimi močmi. To pa
je premalo. Razdalja je prevelika. V Jezusu Kristusu vidimo, da nam Bog prihaja naproti.
V krščanskem krstu, ki ga je postavil Kristus, nismo dejavni samo mi s svojo željo
bili očiščeni ter z molitvijo doseči odpuščanje, v krstu namreč deluje Bog sam, deluje
Jezus po Svetem Duhu. Torej je pri krščanskem krstu navzoč ogenj Svetega Duha. Bog
deluje, ne samo mi.
Veselje torej, ki ga prebuja bogoslužje, pa ni samo za
nas. To je preroško naznanilo, namenjeno celotnemu človeštvu in še posebej najbolj
ubogim, v tem primeru najbolj ubogim, ki nimajo veselja. Pomislimo na naše brate in
sestre, še posebej na Bližnjem vzhodu, na nekaterih področjih Afrike ter nekaterih
drugih predelih, ki preživljajo dramo vojne. Kako se lahko oni veselijo? Kakšen bo
njihov božič? Pomislimo na številne bolnike ali osamljene, ki so poleg telesno preizkušani
tudi duševno, saj se pogosto čustijo zapuščene. Kako z njimi deliti veselje, ne da
bi jih ranili v njihovem trpljenju? Pomislimo pa tudi na tiste, še posebej na mlade,
ki so izgubili smisel za resnično veselje ter ga iščejo tam, kjer ga je nemogoče najti.
Torej ne moremo, da ne bi soočili današnjega bogoslužja in njegov poziv 'Veselite
se' s temi dramatičnimi resničnostmi. Kakor je bil poziv v času preroka Sofonija
namenjen ravno tistemu, ki je v preizkušni, tako je tudi danes »tistim, ki jih
je življenje ranilo in tistim, ki so brez veselja« še posebej namenjena Gospodova
Beseda. Povabilo k veselju nikakor ni zavajajoče sporočilo, prav tako ne brezkoristna
tolažba, temveč zveličavna prerokba, poziv za odrešitev, ki se začne z notranjo prenovo.
Da
bi prenovil svet, je Bog izbral ponižno dekle iz neke vasi v Galileji, Marijo iz Nazareta,
ki jo je takole pozdravil: »Veseli se, polna milosti, Gospod je s teboj.« V
teh besedah je skrivnost pristnega božiča. Bog jih ponavlja Cerkvi in vsakemu od nas:
»Razveseli se, Gospod je blizu!« Z Marijino pomočjo se ponižno in pogumo ponudimo
nas same, da bi svet sprejel Kristusa, vir resničnega veselja! Audio: