Papež med splošno avdienco: To, kar razsvetljuje in daje polni smisel zgodovini sveta in človeka, začne sijati v betlehemski votlini

VATIKAN (sreda, 12. december 2012, RV) – »Zgodovina ni neko preprosto sosledje stoletij, let in dni, ampak je čas neke prisotnosti, ki jim daje poln pomen in jih odpira za trdno upanje.« S temi besedami je papež Benedikt XVI. začel katehezo med današnjo splošno avdienco in spregovoril o delovanju Boga v zgodovini človeštva. Že kateheza prejšnjega tedna je bila namenjena Božjemu razodetju, medtem ko je danes papež spomnil na nekaj stopenj tega velikega načrta ljubezni, o katerem govorita Stara in Nova zaveza in katerega vrhunec je Jezus Kristus. »To, kar razsvetljuje in daje polni smisel zgodovini sveta in človeka, začne sijati v betlehemski votlini: to je Skrivnost, v katero bomo kmalu zrli ob božiču: odrešenje, ki se uresniči v Jezusu Kristusu,« je dejal papež. »V Jezusu Kristusu, Bog pokaže svoje obličje in prosi za odločitev človeka, da ga prepozna in sledi. Razodetje Boga v zgodovini, da bi vstopil v odnos ljubezenskega dialoga s človekom, daje nov smisel celotni človeški hoji.«

Božje razodetje v Stari zavezi
Benedikt XVI. je vernike povabil, da v tem letu vere pogosteje berejo in premišljujejo Sveto pismo in z večjo pozornostjo spremljajo nedeljska bogoslužna berila, saj o Božjem razodetju beremo ravno v Svetem pismu. V Stari zavezi vidimo, da Božje poseganje v zgodovino izvoljenega ljudstva, niso dogodki, ki minejo in gredo v pozabo, ampak postanejo ''spomin'', tvorijo ''zgodovino odrešenja'', ki je ostala živa v zavesti Izraela preko praznovanja odrešenjskih dogodkov. Papež je navedel besede iz 2. Mojzesove knjige, kjer Bog Mojzesu pove, naj osvoboditev iz egiptovskega suženjstva postane praznik za celotno ljudstvo: »Ta dan naj vam bo v spomin in praznujte ga kot Gospodov praznik; iz roda v rod ga praznujte kot večni zakon!« (1 Mz 12,14). Spominjati se tega, kar je Bog storil za Izraelce, zanje postane stalna zapoved, da bi tako tek časa ostal zaznamovan z živim spominom na pretekle dogodke. »Vera se goji z odkritjem vedno zvestega Boga in spominom nanj, ki vodi zgodovino in je zanesljiv in trden temelj, na katerem sloni življenje.«

Božje razodetje se v polnosti uresniči v Kristusu
Eksodus je za Izrael osrednji zgodovinski dogodek, je nadaljeval sveti oče. Bog Izraelce osvobodi iz Egipta, da bi se lahko vrnili v obljubljeno deželo in ga častili kot enega in pravega Gospoda. Izrael se ne poda na pot zato, da bi bil narod kot drugi in imel svojo narodno neodvisnost, ampak da bi služil Bogu, ga častil in mu bil poslušen ter o njem pričeval drugim narodom. S praznovanjem, ta dogodek postane navzoč in aktualen. Božje delo se ne preneha. Bog ostaja zvest svojemu načrtu osvoboditve in ga še naprej uresničuje, da bi človek lahko prepoznal svojega Gospoda in mu služil, z vero in ljubeznijo odgovoril na njegovo delovanje. Bog se ne razodene samo v trenutku stvarjenja, ampak sedaj vstopi v zgodovino majhnega ljudstva, ki ni bilo najštevilčnejše in ne najmočnejše. To razodetje Boga ima svoj vrhunec v Jezusu Kristusu: Bog, Logos, stvariteljska Beseda, ki je izvor sveta, se je utelesila v Jezusu in pokazala pravo Božje obličje. V Jezusu se izpolni vsaka obljuba.

KKC: Stopnje božjega razodetja
Benedikt XVI. je v nadaljevanju spomnil na Katekizem katoliške Cerkve, ki povzema stopnje božjega razodetja in predstavi njegov potek (KKC 54-64). Bog je od vsega začetka človeka povabil k notranjemu občestvu s sabo. In tudi ko je človek zaradi lastne nepokorščine izgubil to prijateljstvo, ga Bog ni zapustil moči smrti, ampak je mnogokrat ljudem ponudil svojo zavezo. Katekizem predstavi pot Boga s človekom od zaveze z Noetom do Abrahama, ki ga Bog pokliče, naj oddite iz svoje dežele, da bi postal oče mnogih narodov. Bog oblikuje svoje ljudstvo Izraela, z njim sklene sinajsko zavezo in mu po Mojzesu da svojo postavo, zato da bi Izrael Boga priznaval in mu služil kot edinemu živemu in pravemu Bogu. Po prerokih Bog vodi svoje ljudstvo v upanju na odrešenje. Na koncu se ne pričakuje več samo kralja, Davida, sina Davidovega, ampak sina človekovega. Pričakuje se odrešenje vseh narodov, je pojasnil papež. »Tako vidimo, kako se Božja pot razširi in se odpira vedno širše proti Kristusovi skrivnosti, kralju vesoljstva. V Kristusu se navsezadnje uresniči razodetje v svoji polnosti, blagohotni načrt Boga, po katerem on sam postane eden od nas.«

Bog ni odsoten, ampak nam na različne načine prihaja naproti
Benedikt XVI. je ob koncu kateheze spregovoril še o adventnem času, ki nas pripravlja na božič. Spomnil je, da beseda advent pomeni prihod, prisotnost, in je najprej pomenila ravno prihod kralja ali vladarja v neko deželo. Za nas kristjane pa beseda razkriva čudovito in pretresljivo stvarnost: Bog je prestopil meje svojih nebes in se je sklonil k človeku; z njim je oblikoval zavezo in vstopil v zgodovino nekega naroda; on je kralj, ki je sestopil v to ubogo deželo, na zemljo, in se nam je daroval tako, da je prevzel naše telo in postal človek kot mi. »Advent nas vabi, da prehodimo pot te prisotnosti, in nas vedno znova spominja, da se Bog ni obrnil stran od sveta, ni odsoten, ni nas prepustil nam samim, ampak nam prihaja naproti na različne načine, ki se jih moramo naučiti prepoznavati. Tudi mi, z našo vero, našim upanjem in našo ljubeznijo, smo vsak dan poklicani prepoznavati to prisotnost in o njej pričevati v svetu, ki je vedno bolj površinski in raztresen; poklicani smoizžarevati v svojem življenju luč, ki je razsvetlila betlehemsko votlino,« je sklenil katehezo papež.

Audio: