Brazilija: Pomagati mladim, vpletenim v kriminal

BRAZILIJA (ponedeljek, 10. december 2012, RV) – Brazilija, ki doživlja nagli gospodarski razvoj, kljub temu še vedno živi sredi velikih družbenih razlik. Revščina je pogosto povezana s kriminalom, razširjenim predvsem na obrobjih brazilskih mest. Med tistimi, ki si prizadevajo zoperstaviti se takšnim razmeram, so tudi mnogi misijonarji, pogostokrat še posebej predani delu z mladimi. Med njimi je tudi duhovnik skupnosti kombonijancev Saverio Paolillo, ki je o svojem delu in razmerah v Braziliji spregovoril za Radio Vatikan.

»Žal revščina, pomanjkanje ustreznih življenjskih pogojev, mnogo krat ustvarja plodna tla, kjer kriminal lahko nabira nove člane, predvsem med najstniki, osebami, ki so pripravljene ''sodelovati'',« zatrjuje Saverio Paolillo. Dodaja, da to predstavlja tudi največji problem: veliko število najstnikov, ki nimajo nobenih možnosti, vstopi v lokalne kriminalne tolpe. Eno najnevarnejših in najbolj nasilnih mest je Serra, ki se nahaja na vzhodni obali Brazilije in kjer svoje poslanstvo opravlja tudi Paolillo. »Mladi umirajo zelo zgodaj, predvsem zaradi spopadov med rivalskimi tolpami in streljanja s policijo, če pa ne umrejo, končajo v zaporih,« trdi Paolillo.

Spregovori tudi o misijonarjih kombonijancih in njihovem zavzemanju za mlade. Katoliška Cerkev je leta 1977 v Braziliji ustanovila pastoralo mladih, ki se je v prvi vrsti začela posvečati ravno najstnikom, ki so bili vpleteni v določene zločine. Takratni pomožni škof v San Paolu Luciano Mendez se je v sodelovanju z družinsko pastoralo in drugimi cerkvenimi gibanji, ki so delali z družinami, odločil vzpostaviti program z naslovom Skupaj podprta svoboda. V sklopu tega so družine prevzele nalogo kontroliranja mladih, ali so zares opustili zločinska dejanja ali pa z njimi še vedno nadaljujejo; družine so tako na nek način ''prevzele'' vlogo policije in sodišč za mladoletne. Tem mladim je skupnost začela zagotavljati določeno pomoč in podporo, ki pa ni bila toliko ekonomska, ampak predvsem človeška. »Gre za način preseganja ravnodušnosti, nezaupanja, izključevanja, marginalizacije, čemur so ti mladi podvrženi,« pravi Paolillo.

O tem, kako je mesto Serra sprejelo pobudo, je Paolillo dejal, da so na začetku naleteli na nezaupanje. Ker je nasilje zelo veliko in očitno, obstaja močan proces kriminalizacije mladih in tistih, ki delajo z njimi. Predvsem takrat, ko se je projekt začel izvajati v mestni četrti, se je ustvaril velik nemir, ki pa se ga je premagalo preko medosebnih stikov in pogovorov, da so ljudje razumeli, da bo ustanovljeni center namenjen nudenju pomoči. »Na koncu je namreč družba tista, ki plača ceno nasilja,« dodaja Paolillo. »Če ti mladi ostanejo v zaporih dlje časa, pridejo ven še slabši kot ko so vanje prišli. Počasi se vidi, da ljudje začnejo razumeti in se začnejo vključevati.«

Paolillo o svojem delu z mladimi pravi, da je zelo trdo, predvsem v zaporih za mladostnike in v tistih za odrasle. »Mladi, z vso svojo preteklostjo, povezano s kriminalom, storilci zločinov, tudi zelo velikih, so še vedno zmožni lepega in dobrega, in to nam daje veliko upanje,« poudari Paolillo in doda: »Ko se zgodi to, je kot da bi nas Bog v nekem trenutku obupa in razočaranja potolažil.«

Audio: