Benedikt XVI. sprejel člane Mednarodne teološke komisije: Teologija je hkrati konfesionalna in racionalna

VATIKAN (petek, 7. december 2012, RV) – Papež Benedikt XVI. je danes sprejel člane Mednarodne teološke komisije, ki so z današnjo avdienco sklenili svoje letno plenarno zasedanje. Sveti oče je v govoru spomnil na sporočilo, ki ga je komisija nedavno izdala ob letu vere. Le-ta povzema teme, ki se jim sicer bolj obširno posveča dokument o teologiji v današnjem času, ki je bil objavljen na začetku letošnjega leta. Papež je tako spregovoril o treh temah iz tega dokumenta.

Prva tema je t. i. »genetski kod« oz. načela, ki opredeljujejo samo identiteto katoliške teologije. Z namenom, da bi zagotovili njeno enotnost, ta načela določajo kriterije teologije, ki je avtentično katoliška in zato zmožna sodelovati v poslanstvu Cerkve, ki je oznanjevanje evangelija. Dokument Mednarodne teološke komisije, kot je zatrdil papež, tudi spominja, da je teologija hkrati konfesionalna in racionalna. Njena navzočnost v notranjosti univerzitetnih institucij zato »zagotavlja širši in bolj celosten pogled na človeški razum«.

Dokument v nadaljevanju izpostavlja pozornost, ki jo morajo teologi posvečati t. i. sensus fidelium. Ta tema je zelo pomembna za vero in življenje Cerkve. Drugi vatikanski koncil poudarja specifično in nenadomestljivo vlogo nauka, obenem pa izpostavlja tudi dejstvo, da je celotno Božje ljudstvo soudeleženo v Kristusovi preroški službi. »Ta dar, sensus fidei, v verniku predstavlja neke vrste nadnaravni vzgib, ki je življenjsko povezan s samim objektom vere.« Ta vzgib je kriterij razločevanja, če je neka resnica del apostolske tradicije. Obenem ima pomen tudi kot predpogoj, da Sveti Duh ne preneha govoriti Cerkvi in je voditi naproti dokončni in celi resnici. Kot je nadaljeval Benedikt XVI., pa je danes nadvse pomembno jasno opredeliti kriterije, ki omogočajo razločevanje med pravim sensus fidelium in njegovimi ponaredki. Ne gre namreč za neke vrste javno cerkveno mnenje. Prav tako ga ni mogoče navajati za oporekanje nauku, saj se sensus fidei v verniku lahko zares razvije le v kolikor ta v polnosti sodeluje v življenju Cerkve, kar pa zahteva tudi odgovorno sprejemanje njenega nauka.

V današnjem času ta nadnaravni čut vere med drugim vodi k delovanju proti prepričanju, po katerem naj bi bila zlasti monoteistična verstva nosilci nasilja. In sicer pod pretvezo, da poznajo neko univerzalno resnico. Kot je dejal papež, je s tega vidika temeljnega pomena spomniti, da se vera v enega Boga, Stvarnika nebes in zemlje, srečuje z racionalnimi potrebami metafizike, ki pa jo obenem razodetje skrivnosti Svete Trojice ne oslabi, temveč krepi. Vendar pa je pri tem pomenljiva oblika dokončnega razodetja. Ta je v življenju in smrti Jezusa Kristusa, ki gre naproti križu kot »jagnje, ki ga peljejo v zakol«. Gospod tako pokaže radikalno zavrnitev vsake oblike sovraštva in nasilja. Oblike nasilja v imenu Boga, ki so v zgodovini se dogajale, je potrebno zato pripisati človeškim zablodam. Kadar se torej zanika možnost sklicevanja na objektivno resnico, je po papeževih besedah dialog nemogoč, nasilje pa postane pravilo človeških odnosov. »Brez odprtosti za transcendentno, ki omogoča najti odgovore na vprašanja o smislu življenja in o moralnem načinu življenja, človek postane nezmožen delovati v skladu s pravičnostjo in se ne more zavzemati za mir.«

Prekinitev odnosa med ljudmi in Bogom povzroči globoko neuravnoteženost v človeških odnosih. Sprava z Bogom je osnovni vir edinosti in bratstva. S tem pa je povezana tudi tretja tema, ki jo izpostavlja dokument Mednarodne teološke komisije. To je družbeni nauk Cerkve. Le-ta ni nekakšen zunanji dodatek, je zaključil sveti oče, ampak svoja temeljna načela zajema v samih izvirih vere. Družbeni nauk Cerkve si prizadeva uresničevati Kristusovo novo zapoved: »Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj!« (Jn 13,34)

Audio: