Papež Benedikt XVI. o današnjem godovnjaku sv. Janezu Damaščanu

VATIKAN (torek, 4. december 2012, RV) – Papež Benedikt XVI. je v katehezi med splošno avdienco maja 2009 spregovoril o Janezu Damaščanu, velikem cerkvenem učitelju vesoljne Cerkve, ki se ga v bogoslužju spominjamo na današnji dan. Janez je bil očividec usihanja grške in sirske krščanske kulture, že pomešane z islamsko kulturo, ki se je širila po Bližnjem vzhodu. Mladi Janez iz bogate krščanske družine je stopil v državno službo pod Perzijci. Nezadovoljen z življenjem na dvoru je kmalu vstopil v samostan svetega Saba blizu Jeruzalema in se z vsemi močmi posvetil askezi in književni dejavnosti ter pastorali, o čemer pričajo številne Homilije. Papež Leon XIII. ga je leta 1890 razglasil za učitelja vesoljne Cerkve.

Na vzhodu je znan predvsem po treh Govorih proti tistim, ki zavračajo svete podobe. V teh besedilih je mogoče zaznati prve pomembne teološke poskuse upravičenja češčenja svetih podob v povezavi z učlovečenjem Božjega Sina. Janez Damaščan je bil med prvimi, ki so pri krščanskem češčenju razlikovali med najvišjim češčenjem, adoracijo, in spoštljivim češčenjem, veneracijo: prvo se lahko obrača le na Boga in je nadvse duhovno, drugo pa lahko uporablja tudi podobo, da se obrne nanj, ki ga podoba predstavlja. To pomembno razlikovanje je pripeljalo do upravičenja češčenja podob.

Teolog iz Damaska jasno vidi, kako se tu poraja zahteva, da se narava, v kateri odseva božja dobrota in lepota in je ranjena po naši krivdi, »okrepi in obnovi« s pomočjo sestopa Božjega Sina v meso, saj je Bog ustvaril človeka ne le za »bivanje«, ampak za »dobro bivanje«. V strastnem zanosu Janez razlaga: »Potrebno je bilo, da se narava okrepi, obnovi in nauči poti kreposti, ki oddalji od razpadljivosti in vodi k večnemu življenju ... Tako se je na obzorju zgodovine pokazalo veliko morje božje ljubezni do človeka ...« Kako lep izraz! Po eni strani vidimo lepoto stvarstva, po drugi pa uničenje, ki ga je povzročila človeška krivda. V Božjem Sinu, ki je sestopil, da bi obnovil naravo, pa vidimo morje božje ljubezni do človeka. Janez Damaščan takole nadaljuje: »On sam, Stvarnik in Gospod, se je boril za svojo ustvarjenino in ji s svojim zgledom posredoval svoj nauk /.../ Tako je Božji Sin, čeprav je ostal v božji podobi, spustil nebesa in sestopil /.../ k svojim služabnikom /.../ in tako izvršil edino, kar je resnično novo pod soncem, s čimer se je dejansko pokazala božja neskončna moč.«

Lahko si predstavljamo tolažbo in veselje, ki so ju vlivale v srca vernikov te besede s tako presenetljivimi podobami. Tudi mi jih poslušamo danes z enakimi občutji kot kristjani tedaj: Bog se hoče odpočiti v nas, hoče obnoviti naravo tudi prek našega spreobrnjenja, hoče nas narediti soudeležene pri svojem božanstvu. Naj nam Gospod pomaga, da bomo iz teh besed naredili temelj svojega življenja.

Audio: