Samostani - upanje za prihodnost

VATIKAN (četrtek, 22. november 2012, RV) – Sveti oče je včeraj na koncu kateheze izrazil svojo bližino celotni cerkveni skupnosti redovnic, ki jih je Gospod poklical v kontemplativno življenje. Na liturgični praznik darovanja Device Marije v templju Cerkev namreč obhaja tudi dan klavzurnih samostanov. »Mnogo dolgujemo tem osebam, ki so se v celoti posvetile molitvi za Cerkev in ves svet,« tako je zatrdil Benedikt XVI. Včeraj zjutraj je kardinal João Braz de Aviz, prefekt Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega delovanja, zanje daroval slovesno sveto mašo v baziliki sv. Cecilije v Rimu. Prav ta cerkev je nekaj dni prej gostila srečanja na temo drugega vatikanskega koncila kot upanja za prihodnost. Prednica benediktinskega samostana sv. Cecilije, sestra Maria Giovanna Valenziano, je za Radio Vatikan povedala, kako laiki lahko osebe, ki živijo v samostanih, vidijo kot upanje za prihodnost.

»Menim, da nas današnji svet bolj kot kdajkoli prej sprašuje po vzrokih upanja, ki je v nas. Zlasti zaradi naraščajočega trpljenja, problemov in obupovanja. Naše življenje v klavzuri,« tako poudarja sestra Maria Giovanna, »mora torej pričevati vsakemu prizadetemu in zaskrbljenemu človeku, da je mogoče potrpežljivo prenašati fizične in moralne nadloge bratov.«

Sestra Maria Giovanna meni tudi, da je naloga meniških skupnosti modernemu človeku pokazati nove možnosti, nove načine in drugačen ritem življenja. Te nove možnosti, o katerih nam pričujejo samostani, vključujejo držo sprejemanja, medsebojnega poslušanja in poslušanja Besede. V skupnostih pogosto skupaj živijo osebe, ki prihajajo iz drugih celin, so različne starosti, izhajajo iz raznovrstnih kultur in govorijo vsaka svoj jezik. Kljub raznolikosti pa živijo kot ena sama velika družina. Med seboj se sprejemajo in si prizadevajo, da skupaj rastejo. »Gre za izkušnjo, ki bogati in je zelo vzgojna. Seveda je tudi naporna. Učimo se postavljati skupaj darove, ki jih ima vsakdo, in tudi to, kar vsakdo je, da bi se iz tega nato oblikovala vse večja harmonija.«

Osebe v samostanih tako na poseben način poslušajo svet, pojasnjuje prednica benediktinskega samostana sv. Cecilije. Njihova molitev, ki je obenem jedro njihovega življenja, je vedno povezana z odpovedjo, s fizičnimi in moralnimi bolečinami, napori in upanji človeštva. Vse to osebe v samostanu, združene s Kristusom, darujejo nebeškemu Očetu. Komurkoli, ki potrka na njihova vrata, pa lahko tudi vedno ponudijo besede zveličanja ter želje miru in veselja. Osebe v samostanih so vedno na razpolago, da poslušajo. Sestra Maria Giovanna zaključuje s povabilom celotni krščanski skupnosti, naj ima upanje in naj pričuje o upanju. V trpečem, razdeljenem in razočaranem svetu moramo prepričljivo zagovarjati, da je »Bog navzoč in da njegova navzočnost želi odrešenje vseh«.

Audio: