Revščina in družbeno izključevanje v Evropi

Od Aten do Lizbone, od Italije do Cipra: na stotine tisočev evropskih državljanov je demonstriralo proti politiki varčevanja, v zaskrbljenosti za svojo prihodnost in prihodnost svojih otrok. V tem kontekstu je EBU (European Broadcasting Union), zveza, ki združuje radiotelevizije iz Evrope in drugod po svetu, za prihodnjega 29. novembra napovedala dan za osveščanje na temo »Zakaj revščina?«. Gre za akcijo, ki bo vključevala predvajanje televizijskih dokumentarcev, radijskih oddaj, pobud na spletu in v socialnih omrežjih. Pri iniciativi bo v prihodnjih tednih sodeloval tudi Radio Vatikan.

Jasno je, da kriza ni več samo ekonomska. Prepletena je z obliko družbe, etiko individualnih in kolektivnih odnosov. Gre za krizo, ki postavlja pod vprašaj vodilne razrede in svet dela, politike in javno družbo, cerkve in druge verske skupnosti. Posledice so nepredstavljive. To dogajanje v enaki meri od vseh zahteva, da prevzamemo odgovornost, katero bi lahko povzeli s tremi ključnimi besedami: zmernost, pravičnost, ljubezen.

Vse bolj očitno je, da izbiram politike, ekonomskega sveta in vodenja ustreza tudi vedenje posameznikov in skupnosti. Zato se danes za usmerjanje tega vedenja uporabljajo sredstva družbenega obveščanja. Zmernost pa opozarja na spoštovanje do dostojanstva oseb, kot tudi do materialnih dobrin, na poštenost pri njihovi namembnosti. Zmernost terja uporabo, ki je v korist vseh in ne gleda le na lastni delež. Če se ozremo na številke, so podatki zgovorni. V Evropi po ocenah v revščini živi okoli 80 milijonov oseb, kar predstavlja preko 16 odstotkov celotnega prebivalstva Evropske unije. Večina so ženske in otroci. Slednjih je 20 milijonov.

Potrebno je torej ponovno narediti prostor za pravičnost, ki nas navaja, da »dajemo drugemu, kar je 'njegovega', se pravi to, kar mu pripada zaradi njega samega in njegovega dela«. Tako je o celostnem človeškem razvoju napisal Benedikt XVI. v okrožnici Ljubezen v resnici. Brezposelnost, ki je v porastu zlasti med mladimi, priseljenci in manj izobraženimi osebami, ni le ekonomski problem. Ljudi prikrajša za njihovo mesto v družbi, onemogoči njihov morebiten prispevek za rast držav, prepreči jim biti ustvarjalci lastne prihodnosti in prihodnosti njihovih družin. V teh zavirajočih razmerah, kot so zapisali italijanski škofje, se tvega, da bi negovali jezo poštenjakov, poleg katere stoji tudi krik izključenih, vseh, ki se v svojem bistvu danes počutijo kot tujci v družbi, nimajo besede in niso slišani.

Evropska unija je svoj program boja proti revščini in družbenem izključevanju posvetila socialni in teritorialni koheziji. V ta okvir je nujno dodati še ljubezen, ki je prepoznavna kot element temeljnega pomena za človeške odnose in je tudi javne narave. Utemeljuje upanje in spodbuja sodelovanje vseh. Kot nas spominja Benedikt XVI., »mesto človeka« ne uresničujejo le odnosi med pravicami in dolžnostmi, temveč še bolj in prej odnosi zastonjskosti, usmiljenja in občestva.

Razvoj narodov je odvisen predvsem od spoznanja, da obstaja ena sama družina, ki sodeluje v resničnem občestvu in je sestavljena iz subjektov, ki ne živijo le preprosto eden poleg drugega.

Pietro Cocco, novinar Radia Vatikan

Audio: