Odprtje razstave in predstavitev zbornika o Jožetu Peterlinu

LJUBLJANA (ponedeljek, 19. november 2012, RV) – V soorganizaciji založb Družine iz Ljubljane in Mladike iz Trsta so danes v Galeriji Družina na Krekovem trgu 1 v Ljubljani odprli razstavo o Jožetu Peterlinu (1911–1976). Peterlin je bil profesor, igralec, kritik, dramaturg in urednik. Ob tej priložnosti je bila tudi predstavitev Peterlinovega zbornika, ki ga je izdala založba Mladika iz Trsta.
Pomen dela in osebnosti Jožeta Peterlina je na tiskovni konferenci predstavil Sergij Pahor z besedami: »Kakor je bil Jože Peterlin, ki je veliko, veliko naredil za razvoj in obstoj slovenske kulture na tržaškem, še posebej pa za rast katoliškega izobraženstva na tržaškem, ki ni imelo praktično nobene. Glede na to, da se je katoliško izobraženstvo na tržaškem začelo razvijati pod Avstrijo šele na začetku stoletja. Takrat je bilo močno pod vplivom združenja, ki je vodilo v Edinjaštvo, potem pa je fašizem vse to počistil in uničil. Šele po vojni je začela ta kultura znova rasti. Velik doprinos lahko pripišemo prav Jožetu Peterlinu, ki je bil sicer z dolenjskega doma, ampak, kakor se je sam izpovedal meni, se je čutil popolnega Primorca. Vzljubil je to zemljo, vzljubil je te ljudi in veliko, veliko zanje storil. Tako da mu je lahko tržaški človek absolutno hvaležen za veliko delo, ki ga je opravil«.

Nadia Roncelli je najprej prebrala odlomek iz Peterlinovega dela za koroško revijo, v katerem se spominja svoje rodne zemlje. »Od Trdinovega vrha in sv. Miklavža v Gorjancih, do Save in Kuma valovi dolenjski svet. Vzpenja se v gričih, umirja v gozdovih, se spet požene v vinske gorice in utone v ljubljanskem Barju ter podaja roko slovenski prestolnici, beli Ljubljani. Sredi tega sveta se počasno vije temna Krka, ki zbira vse številne potočke, da je kot nerazumljiva sfinga z velikimi tipalkami. Ta trenutek so ozeleneli travniki in njive na poljih za Stično in Litijo, za Trebnjem in Mirno pečjo, v šentjernejski in krški ravnini. Sejalec stopa za plugom. Rezget konj odmeva v bližnjem gozdu. Življenje za vasjo je oživelo. Kot pridne mravlje se zgubljajo sredi zelenja in cvetja človeške in živalske postave. A ko zazvoni pri cerkvici na griču, se ves ta ritem ustavi. Roke sežejo po klobuku in srca se odtrgajo za trenutek od zemlje. Kot da je zaživela velika skrivnost, ki se zmagoslavno ni nobeni prepovedi uklonila.«

Nato pa je Nadia Roncelli prebrala nekaj spominov Brune Pertot, tržaške pesnice, na Jožeta Peterlina: »V razredu je vladala smrtna tišina, ko je vstopil prvič pred nas. Že njegov korak je razodeval močan, kremenit značaj, njegov nastop pa dobrega poznavalca mlade duše in je v vsakem teh mladih videl potencialno osebnost prihodnosti. In je zato, zlasti s svojim zgledom povlekel za seboj na pot rasti in vzpona zelo veliko fantov in deklet, ki so se z navdušenjem in požrtvovalnostjo pridružili njegovim naporom.«

Audio: