Papež obiskal hišo za ostarele: Lepo je biti star!
RIM (ponedeljek, 12. november 2012, RV) – »Med vas prihajam kot rimski škof,
pa tudi kot star človek, ki obišče svoje vrstnike.« S temi besedami je sveti oče
pozdravil prebivalce hiše za ostarele, ki jo je obiskal danes dopoldne v Rimu. Gre
za hišo »Naj živijo ostareli«. Vodi jo Skupnost sv. Egidija. Med približno
enournim obiskom je papež Benedikt XVI. zbranim namenil spodbuden nagovor. Med drugim
je spomnil, da Skupnost sv. Egidija že vse od svojih začetkov ostarelim posveča pozornost.
V Rimu in drugod po svetu je skupnost odprla več hiš, v katerih preko solidarnosti
med mladimi in ostarelimi razodeva, kako je Cerkev zares družina vseh generacij, kjer
se vsakdo lahko počuti doma. V teh hišah ne vlada logika dobička in imetja, temveč
zastonjskosti in ljubezni.
»Odveč je reči, da dobro poznam težave,
probleme in ovire starosti. Vem tudi, da so se te težave za mnoge zaradi ekonomske
krize še poostrile.« V določeni starosti se človek včasih začne ozirati v preteklost
in objokovati čas mladosti. Pogled tako lahko zastre žalost. Toda papež Benedikt XVI.
je kljub temu globoko prepričan: »Lepo je biti star! V vsakem obdobju je potrebno
znati odkrivati navzočnost in blagoslov Gospoda ter bogastva, ki jih vsebuje.«
Nikoli se ne sme zapreti v žalost. Dolgo življenje je dar, je zatrdil papež. V Svetem
pismu je namreč smatrano kot »Božji blagoslov«.
Vseeno pa ta blagoslov
družba danes pogosto zavrne, saj ostarele vidi le kot osebe, ki niso več produktivne
in so zato zanjo nekoristne. Ti ljudje se zato počutijo odrinjene. Pogosto so prisiljeni
v življenje daleč od svojega doma in tako trpijo tudi zaradi osamljenosti. Sveti oče
je poudaril, da bi morale družine in javne ustanove narediti več za to, da bi ostareli
lahko ostali na svojih domovih: »Modrost življenja, katere nosilci smo, je veliko
bogastvo.« Kakovost neke družbe se ocenjuje tudi po tem, kako le-ta obravnava
ostarele in kakšno mesto jim odobri v skupnem življenju: »Kdor sprejme ostarele,
sprejme življenje!« Starejše osebe imajo veliko vrednost za družbo in predvsem
za mlade. Do resnične človeške rasti ne more priti brez rodovitnega odnosa z ostarelimi.
Njihovo bivanje je »kot odprta knjiga, v kateri mlajše generacije lahko najdejo
dragocene napotke na poti življenja«.
Benedikt XVI. je nato spomnil na
še en vidik starosti: na potrebo po pomoči drugih. To izkušnjo ima tudi on sam. V
evangeliju lahko beremo, da je Jezus apostolu Petru dejal: »Ko si bil mlad, si
se opasoval sam in si hodil, kamor si hotel; ko pa se postaraš, boš raztegnil roke
in drug te bo opasal in odvedel, kamor nočeš.« (Jn 21,18) Te besede se
nanašajo na način, kako je Peter pričeval o svoji veri vse do mučeništva. A kot je
dejal papež, iste besede obenem opozarjajo na dejstvo, da je potreba po pomoči ena
od značilnosti starosti. In tudi to je lahko »Gospodov dar«, saj je milost
občutiti naklonjenost drugih in sprejeti njihovo podporo. Pravzaprav je to pomembno
za vsa življenjska obdobja: »Nihče ne more živeti sam in brez pomoči. Človek
je odnosno bitje.«
Čeprav se dnevi torej morda zdijo dolgi in prazni, ne
izgubite poguma, je še spodbudil Benedikt XVI. zbrane v hiši za ostarele. Nazadnje
pa jih je spomnil na pomen molitve. Zadnje obdobje življenja je »dar tudi za poglobitev
odnosa z Bogom«. Pri tem svetel zgled za vse ostaja blaženi Janez Pavel II. Molitev
je med najbolj dragocenimi in bistvenimi viri. Papež je ostarelim zato zaželel, da
bi postali posredniki pri Bogu, da bi molili z vero in vztrajnostjo, da bi molili
za Cerkev in tudi zanj, za potrebe sveta, za uboge in da bi se na svetu prenehalo
nasilje. Molitev ostarelih lahko obvaruje svet. Benedikt XVI. je zato danes njihovi
molitvi zaupal dobro Cerkve in mir po svetu. Nato pa je svoj nagovor sklenil z besedami:
»Papež vas ima rad in računa na vas. Počutite se ljubljeni od Boga in znajte
prinašati v to našo družbo žarek Božje ljubezni. In Bog bo vedno z vami in z vsemi,
ki vas podpirajo s svojo naklonjenostjo in svojo pomočjo.«