S papežem Benediktom XVI. skozi minuli teden

VATIKAN (nedelja, 11. november 2012, RV) – »Človeška izkušnja ljubezni ima v sebi dinamizem, ki usmerja onkraj nas samih; je izkušnja dobrega, ki vodi v izhod iz sebe in nas postavlja pred skrivnost, ki zaobjema celotno eksistenco,« je zatrdil Benedikt XVI. med sredino splošno avdienco. Izpostavil je, da človek v sebi nosi skrivnostno željo po Bogu.

Vzgajati za prepoznavanje resničnih življenjskih radosti in želja
»Vsako dobro, ki ga doživlja človek, se steguje proti skrivnosti, ki zaobjema samega človeka; vsaka želja, ki se pojavi v človekovem srcu, je odmev temeljne želje, ki ni nikoli v polnosti potešena.« Človek je iskalec Absolutnega. Izkušnja te želje pritrjuje temu, da je človek v svoji globini religiozno bitje. Papež je izpostavil, da se moramo naučiti okušati pristne radosti življenja. Od najnežnejših let naprej vzgajati za okušanje resničnih radosti v vseh življenjskih okoljih – kot so družina, prijateljstvo, solidarnost s trpečimi, odpoved lastnega jaza za služenje drugemu, ljubezen do znanja, umetnosti, naravnih lepot – pomeni uriti notrajnji okus in proizvajati protitelesa, ki so učinkovita proti danes razširjeni banalizaciji in sploščenosti. Tudi odrasli morajo ponovno odkriti te radosti, odkriti pristne stvarnosti, očistiti se povprečnosti. Tako bo lažje zavračati vse tisto, kar se kljub navidezni privlačnosti razodeva kot plehko in stvar navade, ne pa svobode. Na ta način bo na površje priplavala tudi želja po Bogu.

Vesolje ni kaos ali posledica kaosa
»Vesolje ni kaos ali posledica kaosa, ampak se vse bolj jasno kaže kot urejena kompleksnost, ki nam omogoča, da se preko primerjalne analize in analogije od specifičnega dvignemo k bolj univerzalnemu gledišču in obratno.« Tako je papež minuli teden nagovoril člane Papeške akademije znanosti. Zatrdil je, da sta za mogočno človekovo podjetnost, ko si prizadeva razkriti skrivnosti človeka in vesolja, nujna dialog in sodelovanje med znanstvenimi svetovi in vero. Le skupaj lahko »gradijo kulturo spoštovanja do človeka, do človekovega dostojanstva in svobode, do prihodnosti naše človeške družine in do dolgoročnega vzdržljivega
razvoja našega planeta«. Brez tega neizogibnega sodelovanja velika vprašanja človeštva niso več pod domeno razuma in resnice ter so prepuščena iracionalnemu, mitu ali pa ravnodušnosti. To pa je »velika škoda za človeštvo samo, za svetovni mir in za našo dokončno usodo«.

Nasilje v vseh oblikah terorizma in kriminala je vedno nesprejemljivo
Človeštvo danes trpi zaradi številnih kršitev prava in legalnosti, ki se pogosto sprevržejo tudi v nasilje in kriminalna dejanja. Zato je nujno, da se preko stalne zavzetosti in ustreznih orodij varuje tako posameznike kot skupnosti, so bile papeževe besede, namenjene udeležencem zasedanja Interpola. Izpostavil je, da je nasilje v vseh oblikah terorizma in kriminala vedno nesprejemljivo, ker globoko rani človeško dostojanstvo in škodi celotnemu človeštvu. Naša dolžnost je torej zatirati kriminal, kajti boj proti njemu je vedno povezan s podporo spoštovanja človekovih pravic in načel pravne države. Boj proti nasilju vsekakor mora biti usmerjen v preprečevanje kriminala in varovanje družbe, a prav tako mora upoštevati kesanje in poboljšanje storilca kriminalnih dejanj, ki vedno ostane človeška oseba, subjekt z neodtuljivimi pravicami, in kot tako je ne gre izključiti iz družbe, ampak ji v njej ponovno dodeliti mesto, so bile papeževe besede. Mednarodno sodelovanje proti kriminalu se ne more odvijati samo na ravni policije. Bistveno je, da represivno delo spremlja analiza razlogov za ta nesprejemljiva kriminalna dejanja. Pozornost je treba usmeriti tudi na dejavnike družbenega izključevanja in pomanjkanja, v katerem živijo ljudje in kar je močno povezano z nasiljem in sovraštvom. Nujno potrebna je posebna zavzetost na politični in pedagoški ravni, da bi se tako rešili problemi, ki prispevajo k naraščanju nasilja, da do tega torej sploh ne prišlo. Poraziti nasilje je zavzetost, ki mora vključevati ne le ustanove in ustrezne organizme, ampak družbo v njeni celoti: družine, vzgojne ustanove – tudi verske, medije in vsakega posameznega državljana. Vsak ima svoj poseben del odgovornosti za pravično in mirno prihodnost.

Sakralna glasba spodbuja vero
Če se namreč vera lahko vedno porodi iz poslušanja Božje besede – poslušanja, ki od čutov preide na misli in nato v srce – potem lahko glasba, predvsem pa petje, nedvomno prispeva k večji sporočilnosti petja psalmov in svetopisemskih himen, je dejal papež na včerajšnjem srečanju italijanskih pevskih zborov. Poudaril je, da sakralna glasba spodbuja vero in tako prispeva k novi evangelizaciji. »Glasba, ki jo izvajate, ni nek dodatek ali okras liturgije, ampak je liturgija sama. Celotnemu zboru pomagate slaviti Boga, da njegova Beseda vstopa v globine srca: s petjem molite in pomagate moliti, ste soudeleženi v liturgičnem petju in molitvi, ki v slavljenju Stvarnika zaobjema vse stvarstvo. […] Vi, ki imate dar petja, lahko pomagate, da bo pelo srce mnogim osebam med liturgičnimi obhajanji,« je spodbudil papež.

Audio: