V zadnjih dneh so se zgodili trije zaskrbljujoči dogodki, ki se nanašajo na zakonodajo
o zakonski zvezi. V Španiji je ustavno sodišče zavrnilo pritožbo na sedaj veljavni
zakon, ki izključuje sklicevanje na razliko med moškim in žensko ter govori le o zakoncema
A in B – takšno ostaja torej stanje. V Franciji je vlada predstavila predlog zakona
za preoblikovanje pojmovanja zakonske zveze, ki sedaj vključuje tudi homoseksualne
pare. V Združenih državah Amerike so na referendumih, ki so v nekaterih državah potekali
vzporedno s predsedniškimi volitvami, glasovali v prid homoseksualnim porokam. V zahodnih
državah je torej očitna razširjena tendenca, ki želi preoblikovati klasičen pogled
na zakon med moškim in žensko, oziroma ga želi zavreči, ukiniti njegovo posebno in
privilegirano legalno priznanje v primerjavi z ostalimi oblikami zveze.
Ne
gre za novost. To smo že dojeli. Kljub temu, nas stvar čudi. Kajti treba se je vprašati,
ali vse to zares ustreza prepričanju prebivalcev, in kako to, da se ne gleda v dolgosežni
perspektivi skupnega dobrega. Tega ne govori samo katoliška Cerkev. isto je poudaril
na primer francoski rabin v enem od svojih dobro argumentiranih dokumentov. Ne gre
namreč za preprečevanje krivične diskriminacije do homoseksualcev, kajti to se mora
in se lahko zagotovi na druge načine. Gre za to, da se nevesto in ženina javno prizna
kot taka in da otroci, ki pridejo na svet, lahko vejo in rečejo, da imajo mamo in
očeta. Skratka, ohranjati takšen pogled na osebo in človeške odnose, po katerem javno
priznanje monogamne poroke med enim moškim in eno žensko predstavlja dosežek civilizacije.
Če temu ni tako, zakaj potem ne začnemo razmišljati tudi o svobodni poligamiji in
poliandriji, da ne bi koga diskriminirali. Naj se ne pričakuje od Cerkve, da se bo
odpovedala vztrajanju pri tem, da družba prizna posebno mesto zakonski zvezi med enim
moškim in eno žensko.