Blažena benediktinska opatinja Maria Luisa Prosperi: Vera, ki dviguje do vrhov Božjih
skrivnosti
SPOLETO (sobota, 10. november 2012, RV) – Danes je bila v italijanskem mestu
Spoleto za blaženo razglašena benediktinka Maria Luisa Prosperi. Bila je opatinja
samostana sv. Lucije v Treviju. Živela je med leti 1799 in 1847, njeno pravo ime pa
je bilo Gertrude. Otroštvo je preživela v premožni družini. Prag samostana sv. Lucije
je prestopila 4. maja leta 1820. V njem je bilo takrat okoli 30 sester. Maria Luisa
je bila 1. oktobra 1837 zaradi zglednega življenja izvoljena za opatinjo, kasneje
pa je bila ponovno izvoljena še štirikrat. Tako je na tem mestu ostala vse do svoje
smrti.
Kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov, ki
je na današnji slovesnosti zastopal papeža Benedikta XVI., je v pogovoru za Radio
Vatikan spomnil, da gre že za drugo znano benediktinsko opatinjo. Poleg blažene Marie
Luise Prosperi je papež nedavno za cerkveno učiteljico razglasil sveto Hildegardo
iz Bingna. Seveda pa sta njuni poti različni. A morda je dejstvo, da se razglasitvi
časovno ujemata, znamenje Božje previdnosti, ki opozarja, kako neprecenljiv je prispevek
benediktinske družine za kulturo in svetost Cerkve. Opozarja pa tudi na duhovno bližino
svetega očeta in benediktinske karizme.
»Mati Maria Luisa je bila ženska,
ki je bila zaljubljena v Boga.« Bila je zgledna opatinja, vneta častilka evharistije
in odrešenjske skrivnosti križa. Po besedah kardinala Amata je ena izmed prič potrdila,
da je bila posvečena oseba, v katero je radodarna Božja roka položila vse tiste prednosti,
darove in posebne milosti, ki se običajno najdejo pri svetnikih. »Vera je bila
tisto, ki jo je kot jadro, katerega napenja dih Svetega Duha, vodila na odprto v čiste
vode Božje ljubezni.« Njena vera je bila neomajna, trdna in brezmejna. Dvigovala
jo je vse do vrhov Božjih skrivnosti. Kot je dejal Amato se je zdelo, da je blažena
Maria Luisa na svoje oči videla, kar mi verjamemo zaradi vere.
Ob veličini
njene vere, ljubezni in ponižnosti, lahko izkusimo občutek izgubljenosti. Naša vera
se zdi majhna, boječa, povprečna in tako pričevanje nove blažene deluje celo pretirano.
»A pozabljamo, da vera, ki je goreča želja po Bogu, ne more nikoli biti pretirana.
Kot ne more biti pretirana Božja ljubezen do nas.« Zgled blažene Marie Luise nas
tako spominja, je zaključil kardinal Amato, da tudi danes Cerkev in družba potrebujeta
»krščene, duhovnike in posvečene osebe, ki so sveti, vedri, veseli in katerih vera
je prekipevajoča«.