Papež sprejel udeležence zasedanja Papeške akademije znanosti: Vesolje ni kaos, ampak urejena kompleksnost

VATIKAN (četrtek, 8. november 2012, RV) – »Vesolje ni kaos ali posledica kaosa, ampak se vse bolj jasno kaže kot urejena kompleksnost, ki nam omogoča, da se preko primerjalne analize in analogije od specifičnega dvignemo k bolj univerzalnemu gledišču in obratno.« Papež Benedikt XVI. je danes v avdienco sprejel okoli 60 udeležencev plenarnega zasedanja Papeške akademije znanosti. Le-to je od 5. do 7. novembra potekalo na temo Kompleksnost in analogija v znanosti: Teoretični, metodološki in epistemološki vidiki.

Sveti oče je svoj nagovor začel z razmišljanjem o tej temi, ki odpira raznolike poglede, a obenem teži k edinosti med znanostmi. S pomočjo analogije, ki se razodeva ob globljem razumevanju naravnega reda, kot pravi papež, lahko vidimo tudi edinost narave v zapleteni strukturi vesolja in skrivnosti človekovega mesta v le-tem. »Le človek lahko neprestano širi svoje znanje o resnici in ga modro uporablja za dobro sebe in svojega okolja.« Udeleženci plenarnega zasedanja so po eni strani razmišljali o dialektiki neprenehnega širjenja znanstvenega raziskovanja in metod, po drugi strani pa so se posvetili iskanju vsestranskega pogleda na vesolje, v katerem je »človeško bitje, obdarjeno z razumom in svobodo, poklicano razumeti, ljubiti, živeti in delati«.

Nepretrgano zaporedje in potrpežljiva integracija različnih teorij, ko se vedno znova izkaže, da so že doseženi rezultati izhodišča za nova raziskovanja – vse to pričuje o enotnosti znanstvenega procesa in o stalnem prizadevanju znanstvenikov za primernejše razumevanje resnice narave. Sveti oče je nato spomnil na interdisciplinaren pristop. Znanosti niso med seboj ločeni svetovi. Nasprotno, povezane so med seboj in usmerjene v študij narave kot enotno, razumljivo in skladno resničnost v svoji sicer nedvomni kompleksnosti. Tako razmišljanje ima stične točke tudi s pogledom na vesolje, kot ga imata krščanska filozofija in teologija.

V širšem kontekstu se je za filozofijo in teologijo prav uporaba analogije izkazala za zelo rodovitno. Analogija ni bila zgolj preprosto orodje za horizontalno analizo naravnih stvarnosti. Bila je tudi poživitev za ustvarjalno razmišljanje na višji transcendentalni ravni. »Ravno zaradi nazora o stvarjenju je krščanska miselnost uporabila analogijo ne le za raziskovanje materialnih stvarnosti, ampak tudi kot sredstvo za dvigovanje od ustvarjenega reda do kontemplacije njegovega Stvaritelja.« Sveti oče je še poudaril, da je pri tem nujno upoštevati temelj, da vzvišenost Boga obenem pomeni, da ima »vsaka podobnost njegovih stvaritev za posledico še večjo nepodobnost«. Struktura ustvarjenega je namreč biti bitje po soudeležnosti, struktura Boga pa biti bitje po bistvu.

Benedikt XVI. je nazadnje še izrazil svoje prepričanje, da sta za mogočno človekovo podjetnost, ko si prizadeva razkriti skrivnosti človeka in vesolja, nujna dialog in sodelovanje med znanstvenimi svetovi in vero. Le skupaj lahko »gradijo kulturo spoštovanja do človeka, do človekovega dostojanstva in svobode, do prihodnosti naše človeške družine in do dolgoročnega vzdržljivega razvoja našega planeta«. Brez tega neizogibnega sodelovanja velika vprašanja človeštva niso več pod domeno razuma in resnice ter so prepuščena iracionalnemu, mitu, ali pa ravnodušnosti. To pa je, kot je zaključil papež, »velika škoda za človeštvo samo, za svetovni mir in za našo dokončno usodo«.

Audio: