2012-11-07 14:39:46

Papež med splošno avdienco: Človek nosi v sebi željo po Bogu. Vzgajati za resnične življenjske radosti


VATIKAN (sreda, 7. november 2012, RV) – »V tem letu vere molimo, da bi Bog razodel svoje obličje vsem tistim, ki ga iščejo z iskrenim srcem.« Tako je papež Benedikt XVI. povabil k molitvi vernike, zbrane na Tgu sv. Petra pri splošni avdienci. Med katehezo je izpostavil potrebo po takšni pedagogiki, ki vzgaja za prepoznavanje resničnih življenjskih radosti, ter v središče postavil trditev, da človek v sebi nosi skrivnostno željo po Bogu.

Kaj lahko poteši človekovo željo?
Izrečeno se v današnji sekularizirani zahodni kulturi lahko zdi provokacija, mnogi bi ugovarjali, da te želje po Bogu nikakor ne čutijo. Pa vendar želja po Bogu ni izginila in se tudi danes na različne načine pojavlja v srcu človeka. Človeška želja se vedno steguje k določenim konkretnim dobrinam, pogostokrat vse prej kot duhovnim. Človek se ves čas nahaja pred vprašanjem, kaj je zares tisto dobro, in se tako sooča z nečim, kar ni on sam, kar ne more sam zgraditi, ampak je poklican, da to spozna. Kaj lahko zares poteši človekovo željo, je zastavil vprašanje papež.

Vsaka želja je odmev temeljne želje po Absolutnem
Po njegovih besedah se ta dinamizem uresničuje v izkušnji človeške ljubezni, ki je sicer v današnji dobi bolj razumljena kot trenutek ekstaze, zanosa. Preko ljubezni moški in ženska na nov način izkusita veličino in lepoto življenja in resničnega. Če zares želim drugemu dobro, se moram raz-središčiti (de-centralizirati), se dati drugemu na razpolago, vse do odpovedi samega sebe. Papež je pri tem dodal, da gre odgovor na vprašanje o smislu izkušnje ljubezni preko očiščenja in ozravljenja želja, kar zahteva ravno to dobro, ki ga želim drugemu. Začetna ekstaza tako postane romanje, stalni izhod iz vase zaprtega jaza k njegovi osvoboditvi v darovanju sebe, in tako k ponovnemu odkritju sebe, še več, k odkritju Boga. »Človeška izkušnja ljubezni ima v sebi dinamizem, ki usmerja onkraj nas samih; je izkušnja dobrega, ki vodi v izhod iz sebe in nas postavlja pred skrivnost, ki zaobjema celotno eksistenco,« je zatrdil Benedikt XVI. Podobno lahko razmišljamo tudi o ostalih človeških izkušnjah, kot so prijateljstvo, doživetje lepega, ljubezen do znanja: »Vsako dobro, ki ga doživlja človek, se steguje proti skrivnosti, ki zaobjema samega človeka; vsaka želja, ki se pojavi v človekovem srcu, je odmev temeljne želje, ki ni nikoli v polnosti potešena.« Človek je iskalec Absolutnega, iskalec majhnih in negotovih korakov. Izkušnja te želje pritrjuje temu, da je človek v svoji globini religiozno bitje.

Pedagogika želje
Tudi v današnji dobi, ki je na videz neobčutljiva za transcendentalno razsežnost, je mogoče odpreti pot proti pristnemu religioznemu smislu življenja, ki nam govori o tem, kako dar vere ni nekaj absurdnega in ne iracionalnega. V ta namen bi po papeževih besedah bilo zelo koristno spodbujati neke vrste pedagogiko želje, bodisi za tiste, ki še ne verujejo, bodisi za tiste, ki so že prejeli dar vere.

Naučiti se okušati pristne radosti življenja
Ta pedagogika obsega vsaj dva vidika. Najprej: naučiti se okušati pristne radosti življenja. Vse zadovoljitve namreč ne proizvajajo istega učitka: nekatere puščajo pozitivno sled, umirijo dušo, nas naredijo aktivnejše in bolj velikodušne. Za druge pa se zdi, da po začetnem sijaju, zavajajo pričakovanja, za sabo puščajo grenkobo, nezadovoljstvo in občutek praznine. Od najnežnejših let naprej vzgajati za okušanje resničnih radosti v vseh življenjskih okoljih – kot so družina, prijateljstvo, solidarnost s trpečimi, odpoved lastnega jaza za služenje drugemu, ljubezen do znanja, umetnosti, naravnih lepot – pomeni uriti notrajnji okus in proizvajati protitelesa, ki so učinkovita proti danes razširjeni banalizaciji in sploščenosti, je zatrdil papež. Tudi odrasli morajo ponovno odkriti te radosti, odkriti pristne stvarnosti, očistiti se povprečnosti, je nadaljeval sveti oče. Tako bo lažje zavračati vse tisto, kar se kljub navidezni privlačnosti razodeva kot plehko in stvar navade, ne pa svobode. Na ta način bo na površje priplavala tudi želja po Bogu.

Ohranjati zdrav nemir, ki usmerja onkraj – v zveličanje
Drugi vidik te pedagogike pa pomeni to, da se nikoli ne zadovoljimo s tem, kar smo dosegli. Ravno najresničnejše radosti lahko v nas osvobodijo tisti zdrav nemir, ki nas dela še bolj zahtevne v tem, da imamo drugega radi še bolj in še globlje. Obenem postaja vedno bolj jasno, da nič od končnega ne more umiriti naše srce. Tako se naučimo usmerjati se proti tistemu dobremu, ki ga ne moremo zgraditi ali doseči s svojimi močmi, ne da bi izgubili pogum pred naporom in ovirami. Ne smemo pozabiti, da je dinamizem želje vedno odprt za zveličanje, je nadaljeval Benedikt XVI. Tudi v breznu greha v človeku ne uganse iskra, ki mu omogoči prepoznati resnično dobro ter ga usmeriti na pravo pot, kjer Božja pomoč nikoli ne manjka. Vsi moramo prehoditi pot očiščenja in ozdravljenja želje. Smo romarji v nebeško domovino, proti večnemu dobremu. Ne gre torej za zadušitev želje, ki je v srcu človeka, ampak za njeno osvoboditev, da bo lahko dosegla svojo pravo veličino. Ko se v želji odpre okno za Boga, je to že zanemnje prisotnosti vere v duši, vere, ki je Božja milost. »Na tem romanju,« je povabil papež, »se čutimo bratje in sestre z vsemi ljudmi, tovariši na poti, tudi tistih, ki ne verujejo, ki iščejo, ki se iskreno sprašujejo v dinamizmu lastne želje po renici in dobrem.«

Audio: RealAudioMP3







All the contents on this site are copyrighted ©.