Papež med splošno avdienco: Človek nosi v sebi željo po Bogu. Vzgajati za resnične
življenjske radosti
VATIKAN (sreda, 7. november 2012, RV) – »V tem letu vere molimo, da bi
Bog razodel svoje obličje vsem tistim, ki ga iščejo z iskrenim srcem.« Tako je
papež Benedikt XVI. povabil k molitvi vernike, zbrane na Tgu sv. Petra pri splošni
avdienci. Med katehezo je izpostavil potrebo po takšni pedagogiki, ki vzgaja za prepoznavanje
resničnih življenjskih radosti, ter v središče postavil trditev, da človek v sebi
nosi skrivnostno željo po Bogu.
Kaj lahko poteši človekovo željo? Izrečeno
se v današnji sekularizirani zahodni kulturi lahko zdi provokacija, mnogi bi ugovarjali,
da te želje po Bogu nikakor ne čutijo. Pa vendar želja po Bogu ni izginila in se tudi
danes na različne načine pojavlja v srcu človeka. Človeška želja se vedno steguje
k določenim konkretnim dobrinam, pogostokrat vse prej kot duhovnim. Človek se ves
čas nahaja pred vprašanjem, kaj je zares tisto dobro, in se tako sooča z nečim, kar
ni on sam, kar ne more sam zgraditi, ampak je poklican, da to spozna. Kaj lahko zares
poteši človekovo željo, je zastavil vprašanje papež.
Vsaka želja je odmev
temeljne želje po Absolutnem Po njegovih besedah se ta dinamizem uresničuje
v izkušnji človeške ljubezni, ki je sicer v današnji dobi bolj razumljena kot trenutek
ekstaze, zanosa. Preko ljubezni moški in ženska na nov način izkusita veličino in
lepoto življenja in resničnega. Če zares želim drugemu dobro, se moram raz-središčiti
(de-centralizirati), se dati drugemu na razpolago, vse do odpovedi samega sebe. Papež
je pri tem dodal, da gre odgovor na vprašanje o smislu izkušnje ljubezni preko očiščenja
in ozravljenja želja, kar zahteva ravno to dobro, ki ga želim drugemu. Začetna ekstaza
tako postane romanje, stalni izhod iz vase zaprtega jaza k njegovi osvoboditvi v darovanju
sebe, in tako k ponovnemu odkritju sebe, še več, k odkritju Boga. »Človeška izkušnja
ljubezni ima v sebi dinamizem, ki usmerja onkraj nas samih; je izkušnja dobrega, ki
vodi v izhod iz sebe in nas postavlja pred skrivnost, ki zaobjema celotno eksistenco,«
je zatrdil Benedikt XVI. Podobno lahko razmišljamo tudi o ostalih človeških izkušnjah,
kot so prijateljstvo, doživetje lepega, ljubezen do znanja: »Vsako dobro, ki ga
doživlja človek, se steguje proti skrivnosti, ki zaobjema samega človeka; vsaka želja,
ki se pojavi v človekovem srcu, je odmev temeljne želje, ki ni nikoli v polnosti potešena.«
Človek je iskalec Absolutnega, iskalec majhnih in negotovih korakov. Izkušnja te želje
pritrjuje temu, da je človek v svoji globini religiozno bitje.
Pedagogika
želje Tudi v današnji dobi, ki je na videz neobčutljiva za transcendentalno
razsežnost, je mogoče odpreti pot proti pristnemu religioznemu smislu življenja, ki
nam govori o tem, kako dar vere ni nekaj absurdnega in ne iracionalnega. V ta namen
bi po papeževih besedah bilo zelo koristno spodbujati neke vrste pedagogiko želje,
bodisi za tiste, ki še ne verujejo, bodisi za tiste, ki so že prejeli dar vere.
Naučiti
se okušati pristne radosti življenja Ta pedagogika obsega vsaj dva vidika.
Najprej: naučiti se okušati pristne radosti življenja. Vse zadovoljitve namreč ne
proizvajajo istega učitka: nekatere puščajo pozitivno sled, umirijo dušo, nas naredijo
aktivnejše in bolj velikodušne. Za druge pa se zdi, da po začetnem sijaju, zavajajo
pričakovanja, za sabo puščajo grenkobo, nezadovoljstvo in občutek praznine. Od najnežnejših
let naprej vzgajati za okušanje resničnih radosti v vseh življenjskih okoljih – kot
so družina, prijateljstvo, solidarnost s trpečimi, odpoved lastnega jaza za služenje
drugemu, ljubezen do znanja, umetnosti, naravnih lepot – pomeni uriti notrajnji okus
in proizvajati protitelesa, ki so učinkovita proti danes razširjeni banalizaciji in
sploščenosti, je zatrdil papež. Tudi odrasli morajo ponovno odkriti te radosti, odkriti
pristne stvarnosti, očistiti se povprečnosti, je nadaljeval sveti oče. Tako bo lažje
zavračati vse tisto, kar se kljub navidezni privlačnosti razodeva kot plehko in stvar
navade, ne pa svobode. Na ta način bo na površje priplavala tudi želja po Bogu.
Ohranjati
zdrav nemir, ki usmerja onkraj – v zveličanje Drugi vidik te pedagogike
pa pomeni to, da se nikoli ne zadovoljimo s tem, kar smo dosegli. Ravno najresničnejše
radosti lahko v nas osvobodijo tisti zdrav nemir, ki nas dela še bolj zahtevne v tem,
da imamo drugega radi še bolj in še globlje. Obenem postaja vedno bolj jasno, da nič
od končnega ne more umiriti naše srce. Tako se naučimo usmerjati se proti tistemu
dobremu, ki ga ne moremo zgraditi ali doseči s svojimi močmi, ne da bi izgubili pogum
pred naporom in ovirami. Ne smemo pozabiti, da je dinamizem želje vedno odprt za zveličanje,
je nadaljeval Benedikt XVI. Tudi v breznu greha v človeku ne uganse iskra, ki mu omogoči
prepoznati resnično dobro ter ga usmeriti na pravo pot, kjer Božja pomoč nikoli ne
manjka. Vsi moramo prehoditi pot očiščenja in ozdravljenja želje. Smo romarji v nebeško
domovino, proti večnemu dobremu. Ne gre torej za zadušitev želje, ki je v srcu človeka,
ampak za njeno osvoboditev, da bo lahko dosegla svojo pravo veličino. Ko se v želji
odpre okno za Boga, je to že zanemnje prisotnosti vere v duši, vere, ki je Božja milost.
»Na tem romanju,« je povabil papež, »se čutimo bratje in sestre z vsemi
ljudmi, tovariši na poti, tudi tistih, ki ne verujejo, ki iščejo, ki se iskreno
sprašujejo v dinamizmu lastne želje po renici in dobrem.«