Papež daroval sveto mašo za pokojne kardinale in škofe: Večno življenje je odnos polnega občestva z živim Bogom

VATIKAN (sobota, 3. november 2012, RV) – »Kako mi, kristjani, odgovorimo na vprašanje smrti? Odgovorimo z vero v Boga, s pogledom trdnega upanja, ki temelji na smrti in vstajenju Jezusa Kristusa.« To so besede papeža Benedikta XVI. med današnjo homilijo, ko je v baziliki sv. Petra v Vatikanu daroval sveto mašo za vse kardinale in škofe, ki so umrli v preteklem letu. Papež je najprej spomnil na praznika vseh svetih in vseh vernih rajnih, ko ponavadi obiščemo pokopališča. Grobovi, je dejal sveti oče, so kot zrcala svetov, v katerih so živeli naši pokojni. Ob njih se spomnimo, kaj so ljubili, česa so se bali, kaj so upali, kaj so odklanjali. Pokopališča tako predstavljajo prostor, kjer živi srečajo svoje rajne in okrepijo z njimi vezi, ki jih smrt ni mogla prekiniti. Ko obiščemo pokopališča, je torej kot da bi prestopili nekakšen duhoven prag. »To se zgodi, ker smrt človeka zadeva danes natanko tako, kot nekoč; in čeprav so nam mnoge stvari iz preteklosti postale tuje, je smrt ostala ista.«

Ko se sooča s to resničnostjo, je nadaljeval sveti oče, človeško bitje vseh časov išče žarek svetlobe, ki bi mu omogočil upanje in bi še vedno govoril o življenju. To željo izraža tudi obiskovanje grobov. Kristjan, ki upanje utemelji na Jezusovi smrti in vstajenju, verjame, da smrt odpira za večno življenje. Le-to pa ni dvojnik oz. neskončna oblika sedanjega življenja, temveč je nekaj popolnoma novega. Nesmrtnost, po kateri hrepenimo, ni neka ideja ali koncept, ampak je »odnos polnega občestva z živim Bogom«. To pomeni biti v njegovih rokah, v njegovi ljubezni, v Njem postati eno z vsemi brati in sestrami, ki jih je On ustvaril in odrešil. »Naše upanje se torej opira na ljubezen Boga, ki se sveti na Kristusovem križu in po kateri v srcu odzvanjajo Jezusove besede dobremu razbojniku: 'Danes boš z menoj v raju.'«

Papež Benedikt XVI. je nato spomnil na v preteklem letu umrle kardinale, nadškofe in škofe, ki so bili, kot pravijo evangeljske besede, »krotki, usmiljeni, čisti v srcu in so delali za mir«. Bili so Gospodovi prijatelji, ki so zaupali v njegovo obljubo. Tudi v težavah so ohranili veselje vere. Cerkvi so služili z zvestobo in ljubeznijo, za zaupano jim čredo pa so kot pastirji skrbeli pozorno. Tako so bili zgled prizadevne čuječnosti, modre in goreče predanosti Božjemu kraljestvu.

»Kaj iščete živega med mrtvimi? Ni ga tukaj, temveč je bil obujen.« (Lk 24,5-6) To oznanilo velikonočnega jutra, izgovorjeno zraven praznega groba, je bistveni povod našega upanja. Upanje pa ne osramoti, je sveti oče spomnil na besede apostola Pavla. Zato se iz njega lahko hrani tudi naša molitev. »Če smo s Kristusom umrli, verujemo, da bomo z njim tudi živeli.« (Rim 6,8) Benedikt XVI. je homilijo nato sklenil z besedami, posvečenimi Božji materi Mariji. Njeni materinski priprošnji je izročil duše pokojnih, da bi jih ona vpeljala v večno Očetovo kraljestvo.

Audio: