Papež sinoči med prvimi večernicami: Če v molitvi zremo sikstinsko kapelo, postane še lepša, še bolj pristna

VATIKAN (četrtek, 1. november 2012, RV) – »Z obhajanjem prvih večernic slovesnega praznika Vseh svetih se spominjamo dejanja, s katerim je pred 500 leti, papež Julij II. odprl freske na stropu te sikstinske kapele.« S temi besedami je papež Benedikt XVI. začel homilijo med večernicami, ki so jih obhajali sinoči v sikstinski kapeli natanko petsto let po obhajanju večernih, ki jih je vodil Julij II., tistega 31. oktobra 1512.

»Čemu se spominjati takega zgodovinsko umetniškega dogodka z obajanjem liturgije? Najprej, ker je sikstinska kapela po svoji naravi bogoslužni prostor, saj je svečana kapela vatikanske apostolske palače. Nadalje, umetniška dela, ki jo krasijo, zlasti cikel fresk, med liturgijo še posebej zaživijo, saj med njo najbolje razodevajo vso svojo lepoto ter bogat simbolni pomen. In sicer tako, kot bi med liturgijo vsa ta skladnost podob oživila, jasno v duhovnem, a hkrati tudi v estetskem pomenu, saj je zaznavanje umetniške oblike tipično človeško dejanje, zato so vanj vključeni tako čuti kot duh. V nekaj besedah bi lahko rekli, če v molitvi zremo sikstinsko kapelo, postane še lepša, še bolj pristna. Razodene se v vsem svojem bogastvu.«

Sveti oče je nadalje odlomek iz pisma Hebrejcem, ki se bere pri prvih večernicah povezal s freskami tako na stropu, kakor s fresko poslednje sodbe, ki jo je Michelangelo dokončal 20 let pozneje in tako zaključil veliko pripoved o poti človeštva tako, da je usmeril pogled na dopolnitev te resničnosti sveta in človeka v dokončnem srečanju s Kristusom, Sodnikom živih in mrtvih. Dejal je: »Ko se svetopisemsko besedilo nadaljuje in pravi, da smo se približali 'zboru prvorejencev, ki so zapisani v nebesih in Bogu sodniku vseh in duhovom pravičnih, ki so dosegli popolnost' (v. 23), se naš pogled dvigne k michelangelovi poslednji sodbi, pri kateri modro ozadje neba kot je na plašču Device Marije prinaša luč upanja v celoten zelo dramatičen prizor.«

»Toda nocoj je naša pozornost usmerjena predvsem na obsežno fresko na stropu, ki jo je Michelangelo, po naročilu Julija II., uresničil v štirih letih, od 1508 do 1512. Veliki umetnik, takrat že slaven po svojih kipraskih umetninah, se je soočil s podvigom, poslikati več kot tisoč kvadratnih metrov ometa. Lahko si predstavljamo, kakšen učinek je imelo delo na tistega, ki je prvič videl dokončano delo, ta vtis je resnično moral biti presunljiv.« Sveti oče je navedel zapis Giorgia Vasaria iz 16. stoletja, ki je v znanem odlomku znanstvene razpave Življenjepisi, takole zapisal: »To delo je bilo in je resnično oljenka naše umetnosti, tako zelo koristna svetilka za slikarsko umetnost, da zmogla razsvetliti svet.«

Oljenka, svetilka, razsvetliti; te tri Vasarijeve besede so bile verjetno zelo pri srcu navzočim pri obhajanju večernih tistega 31. oktobra 1512. Toda ne gre samo za luč, ki izhaja iz razumne uporabe bogatega kontrasta barv ali iz gibanja, ki poživlja michelangelovsko umetnino, temveč iz zamisli, ki je navzoča na stropnem oboku. Božja luč je, ki osvetljuje te freske in celotno papeško kapelo. Luč, ki s svojo močjo premaga kaos in temo ter podarja življenje; tako v stvarjenju kot v odrešenju. Sikstinska kapela pripoveduje ravno o tej zgodovini svetlobe, osvoboditve, zveličanja, saj govori o odnosu Boga s človeštvom. Genialni Michelangelov strop spodbudi pogled, da od sporočila prerokov, katerim se v pričakovanju Kristusa pridružujejo tudi poganske sibile, pride vse do začetka vsega: 'V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo' (1Mz 1,1). Z edinstveno izrazno močjo je veliki umetnik naslikal Boga Stvarnika med njegovim mogočnim dejanjem in tako jasno pokazal, da svet ni proizvod teme, naključja, absurda, temveč izhaja iz Razumnosti, Svobode, iz vzvišenega dejanja Ljubezni. V tistem srečanju Božjega in človekovega prsta zaznamo stik med nebom in zemljo. Po Adamu Bog namreč vstopi v nov odnos s svojo stvaritvijo. Človek je v neposrednem odnosu z Njim, je od Njega poklican ter je podoba in podobnost Boga.«

»Moliti nocoj v tej Sikstinski kapeli, vključeni v zgodovino poti Boga s človekom, kot jo čudovito prikazujejo freske, ki se dvigajo nad nami in nas obdajajo, je povabilo k hvaljenju, povabilo, naj se dvigajo k Bogu stvarniku, odrešeniku in sodniku živih in mrtvih, skupaj z vsemi svetimi, ki so v nebesih, besede pesmi iz Razodetja: 'Amen, aleluja... Hvalite našega Boga, vsi njegovi služabniki, vsi, ki se ga bojite, majhni in veliki! … Aleluja... Veselimo in radujmo se in ga slavimo' (Raz 19,4a.5.7a). Amen.«

Audio: