Kanonizacija sedmih sinov in hčera Cerkve: Sin človekov je prišel, da bi
stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge (prim. Mr 10,45).
TRG SV. PETRA (nedelja, 21. oktober 2012, RV) – »Saj tudi Sin človekov
ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino
za mnoge« (Mr 10,45).
»Danes Cerkev ponovno posluša te Jezusove besede,
ki jih je izrekel med svojo potjo proti Jeruzalemu, kjer se je dopolnila njegova skrivnost
trpljenja, smrti in vstajenja. Te besede opišejo smisel Kristusovega poslanstva na
zemlji, zaznamovanega z njegovim žrtvovanjem, njegovo popolno podaritvijo. Na tretjo
nedeljo v oktobru, ko se obhaja svetovni misijonski dan, Cerkev še bolj pozorno posluša
te besede in poživlja zavest, da je vsa, v vsej svoji celoti, v nenehni službi
človeku in evangeliju, kakor je bil On, ki je sebe daroval tako, da je žrtvoval
svoje življenje«. S temi besedami je papež Benedikt XVI. med homilijo poudaril
pomen današnje misijonske nedelje in uvedel v razumevanje pomena teh Jezusovih besed
za sedem sinov in hčera Cerkve, ki so izbrali pot služenja v hoji za Gospodom in jih
je danes med slovesnim bogoslužjem na trgu sv. Petra razglasil za svetnike.
Sveti
oče je vernikom, ki so popolnoma napolnili trg sv. Petra in so prišli z vsega sveta,
posebej pa še iz dežel, iz katerih prihajajo ali pa so delovali svetniki, predstavil
v jezikih tistih dežel vsakega posebej.
»Jakoba Berthieua, ki
je bil rojen leta 1838 v Franciji, je že zelo zgodaj osvojil Jezus Kristus«, saj
je v želji za zveličanje duš, pustil župnijo, v kateri je deloval ter vstopil k jezuitom,
kjer je hotel za večjo Božjo slavo prehoditi ves svet. Poslan je bil na otok Svete
Marije in za tem na Madagaskar, kjer se je kot neutrudni pastir boril proti krivičnosti,
hkrati pa skrbel za uboge in bolne. V svojem delovanju, ko je postal ves vsem,
je zajemal moč iz molitve in ljubezni do Jezusovega Srca. Mučeništvo je pretrpel leta
1896. Sveti oče je prvo predstavitev zaključil z besedami: »Da bi njegova priprošnja
v tem Letu vere prinesla sadove Madagaskarju in afriški celini. Bog blagoslovi malgaško
ljudstvo!«
»Pedro Calungsod se je rodil okoli leta
1654 na področju Visayasa na Filipinih.« S temi besedami je sveti oče začel
predstavitev naslednjega svetnika, ki se je iz ljubezni do Kristusa pripravljal pri
jezuitih, misijonarjih v njegovem kraju, da bi postal katehet. Pedro je nato še skupaj
z drugimi mladimi katehisti spremljal p. Diega Luisa de San Vitoresa na marijanske
otroke pri evangeliziranju kamoroskega ljudstva. Pedro je tu kljub težavam in nevarnostim,
pokazal z vztrajnim katehiziranjem ter s čistim življenjem, globoko vero in dejavno
ljubezen ter tako z evangeljskim življenjem pričeval za Kristusa. Mučeništvo je pretrpel
2. aprila 1672. Preden je umrl, mu je jezuitski pater še uspel dati odvezo. Sveti
oče je predstavitev zaključil z besedami: »Da bi zgled in pogumno pričevanje
Pedra Calungsoda navdihovalo ljuba mi filipinska ljudstva za zavzeto oznanjevanje
Božjega kraljestva in pridobivanje duš za Boga!«
»Janez Krstnik Piamarta,
duhovnik iz škofije Brescia, je bil velik apostol dejavne ljubezni in mladine.«
Tako je sveti oče začel predstavljati neutrudnega pastoralnega delavca v času modernizma.
Ta se je, gnan z neuničljivim zaupanjem v božjo previdnost ter z globoko držo žrtvovanja,
soočil s težavami in napori tako, da je ustanovil različna apostolska dela, med njimi
Združenje majhnih obrtnikov, založniško hišo Queriniana, moško redovno
družbo Nazareške svete družine ter žensko redovno družbo Gospodovih ponižnih
služabnic. Sveti oče je za Janeza Kristnika Piamarta dejal, da se je »rad
zadrževal pred Najsvetjšim zakramentom, premišljeval Kristusovo trpljenje, smrt in
vstajenje in iz tega zajemal duhovno moč za ponovna osvajanja človeških src, posebej
mladih, da bi jih z vedno novimi pastoralnimi pobudami pripeljal do izvirov
življenja«.
»Daj nam svoje usmiljenje Gospod, vate zaupamo«. S temi
besedami v špančini je sveti oče začel predstavljati redovnico Marijo Gore Karmel
Salles Barangueras, ustanoviteljico sestrske kongregacije, ki se posveča poučevanju.
»Njeno vzgojno delo, izročeno v varstvo Brezmadežne Device, še vedno prinaša
med mladimi, preko velikodušnega prizadevanja njenih duhovnih hčera, ki
se kakor ona izročajo v roke Boga, ki vse zmore, številne sadove.«
»Sedaj
bi predstavil Marijo Cope, ki se je rodila 1838 v Heppenheimu
v Nemčiji. Ko ji je bilo eno leto, so jo prinesli v Združene Države Amerike.«Leta 1862 je vstopila v tretji Frančiškov red. Kot vrhovna predstojnica je
sprejela klic, naj gre skrbeti za gobavce na Havaje in nazadnje na otok Molokai, kjer
je prav tako v nesebični skrbi za dekleta, katerih starši so bili gobavci in za žene,
odprla hišo. Nato pa je zadnja leta njegovega življenja, skrbela za patra Damijana
de Veustera. »Ona je svetal ter trden zgled najboljše katoliške tradicije služenja
sestram in duha njenega dragega svetega Frančiška.«
»Kateri
Tekakwitha se je rodila v današnji zvezni državi New York leta 1656 očetu
Mohavku in materi Christian Algonquin, ki ji posredovala smisel za živega Boga.«
S temi besedami je sveti oče začel v angleščini predstavitev prve indijanske svetnice
ter v francoščini pojasnil: »Pri Kateri naredi na nas poseben vtis, kako je v njenem
življenju delovala božja milost in sicer brez kakšne zunanje pomoči ter kako
se je pogumno odločila za poklicanost, ki je za njeno kulturo zelo nenavadna.«
Papež je predstavitev zaključil s prošnjo: »Sveta Kateri, zavetnica Kanade
ter prva indijanka svetnica, izročamo ti prenovo vere med 'prvotnimi ljudstvi'
ter v vsej Severni Ameriki. Bog blagoslovi 'prvotna ljudstva'.
Na koncu
je sveti oče predstavil tudi Anno Schäffer iz Mindelstettna, ki je v mladosti
nameravala vstopiti v red misijonark. Ker je bila iz skromnega stanu, si je hotela
prislužiti doto, s katero bi bila sprejeta v samostan. Pri delu pa je doživela težko
nesrečo, zaradi katere je vse življenje ostala priklenjena na posteljo. Predstavitev
te svetnice je papež zaključil z besedami: »Da bi njen apostolat molitve
in trpljenja, žrtve in zadoščevanja, postal svetel zgled za vernike njene domovine
in bi njena priprošnja poživila krščansko gibanje 'hospic' pri njegovem dobrodelnem
služenju.«
Sveti oče je po predstavitvi vsakega od novih svetnikov in svetnic
dejal: »Dragi bratje in sestre! Ti novi svetniki, tako različni po izvoru,
jeziku narodu in družbenem stanu, so sedaj združeni s celotnim Božjim ljudstvom
pri zveličavni skrivnosti Kristusa, Odrešenika. Skupaj z njimi tudi
mi, zbrani s sinodalnimi očeti, ki so prišli z vseh koncev sveta, z
besedami psalma potrdimo Gospodu, 'da je on naša pomoč in naša obramba'
in ga prosimo: 'Tvoja ljubezen Gospod, naj bo nad nami, saj zaupamo vate'
(Ps 33(32), 20-22). Naj pričevanje novih svetnikov, njihova velikodušna
podaritev življenja iz ljubezni do Kristusa, spregovorili vsej Cerkvi in naj jo njihova
priprošnja poživi in podpira pri njenem poslanstvu oznanjanja evangelija vsemu svetu.«