Jutri bosta kanonizirana tudi Pedro Calungsod in Ana Schäffer
VATIKAN (sobota, 20. oktober 2012, RV) – Jutri bo papež Benedikt XVI. na Trgu
sv. Petra pred slovesno sveto mašo razglasil sedem novih svetnikov. To bodo Katarina
Tekakwitha, prva indijanska svetnica; duhovnik Janez Krstnik Piamarta, ki je svoje
srce podaril mladim; redovnica Marija Ana Cope, ki je svoje življenje posvetila skrbi
za gobavce; mučenec Jakob Berthieu, misijonar na Madagaskarju; redovnica Marija Gore
Karmel, ustanoviteljica sestrske kongregacije, ki se posveča poučevanju; Pedro Calungsod,
mladi filipinski katehet in mučenec; ter Ana Schäffer, ki je v svoji bolezni postala
moč za druge. V preteklem tednu smo že spoznali prvih pet, danes pa predstavljamo
še zadnja dva med temi sedmimi novimi svetniki.
Pedro Calungsod je živel
v 17. stoletju na Filipinih. Bil je katehet v misijonu španskih jezuitov, ki so prinesli
evangelij na Marijanske otoke sredi Tihega ocena. Domačini so jih tam sprejeli velikodušno,
njihov uspeh in priljubljenost pa sta pri nekaterih zbudila ljubosumje in sramotenje.
Mladi, komaj sedemnajstletni Pedro in predstojnik misijona, pater Diego sta nekega
dne tako naletela na skupino jeznih nasilnežev, ki jih je naščuval vaški poglavar.
Obtožili so ju, da sta zastrupila otroke z blagoslovljeno vodo, uporabljeno za krst.
Podlegla sta njihovim udarcem.
Mladega Pedra so klicali »virtuozni katehet«,
je za Radio Vatikan povedal msgr. Ildebrando Leyson, rektor filipinskega svetišča,
posvečenega novemu svetniku. »Bil je dober katoličan, in to ne le zaradi svoje
vere, temveč ker je vero kot misijonar prinašal tudi drugim. Potem je dal celo svoje
življenje za to vero. Tako je postal vzor za vse katoličane, ki smo pravkar začeli
leto vere in obhajali dvajseto obletnico objave Katekizma katoliške Cerkve.«
Mučeniška
smrt Pedra Calungsoda in p. Diega je med domačini na otokih obrodila bogate sadove,
je še zatrdil msgr. Leyson. Namesto da bi vero izgubili, se je le-ta okrepila. Pedro
se ni bal podariti svojega življenja in s tem je vernikom pokazal verodostojno pričevanje.
Postal bo drugi, od Cerkve priznani filipinski svetnik. Njegova mladost predstavlja
klic za vse prebivalce te katoliške dežele, zlasti pa za mlade, da bolje spoznajo
svojo vero in jo živijo.
Tudi Ana Schäffer je bila laikinja, živeča
na Bavarskem na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Kot otrok je sanjala, da bi postala
redovnica in odšla v misijone. A te načrte ji je preprečila nesreča med delom v pralnici.
Zaradi hudih opeklin po nogah je Ana postala invalidka in vsa nadaljna leta svojega
življenja je morala preživeti v bolniški postelji. Kljub velikemu trpljenju pa ni
obupala in tako je počasi spoznala, da Kristus želi, da postane misijonarka navkljub
svoji bolezni. K njej je začelo prihajati vedno več ljudi, prosili so jo za nasvete
in pomoč. Bila je vedno pripravljena, da jih posluša in moli zanje. Tako je ona, ki
je bila brez moči, postala moč za druge. Ko jo je bl. Janez Pavel II. leta 1999 beatificiral,
je dejal, da sta prav bolezen in šibkost lahko kraj, kjer Bog piše svoj evangelij.
Ana Schäffer je umrla leta 1925, šepetajoč besede: Jezus, v tebi živim.
Postulator
postopka za njeno kanonizacijo Andrea Ambrosi je za naš Radio predstavil njeno
duhovnost: »Ne smemo pozabiti, da je bila laikinja, ki je velik del svojega kratkega
življenja preživela v postelji, v velikih bolečinah, ki so bile posledica nesreče,
katero je doživela pri dobrih 15 letih.« Od takrat dalje je več kot 20 let živela
v trpljenju in zahvaljevanju Gospodu za vse, kar ji je pošiljal. Ana Schäffer je tako
zgled za laike, kako sprejeti poslanstvo, ki ga vsakomur določi Jezus. Četudi to poslanstvo
predpostavlja v drži ponižnosti sprejeti še tako težak križ. Življenje prinaša mnoga
presenečenja in nova svetnica nas uči, kako neprijetne dogodke z Jezusovo pomočjo
spreminjati v trenutke radosti.
Ana je vedno želela postati misijonarka. In
to je navsezadnje tudi postala. Čeprav je živela v bolniški postelji, so potem, ko
se je o njej razširil svetniški glas, začele prihajati številne osebe. Andrea Ambrosi
je povedal, da jim je govorila na način, ki še zdaleč ni bil običajen za neizobraženo
mlado kmečko dekle. Pogosto je imela tudi sanje o svoji prihodnosti. Preko teh je
očiščevala svojega duha, tako da je nazadnje dosegla stanje posebne združenosti z
Gospodom. Svojo voljo je povsem uskladila z Božjo voljo. Ljudje pa so to lahko zaznali
na njenem obrazu, na katerem je bil vedno nasmeh. Čeprav je bilo njeno telo ena sama
rana, je njen obraz izžareval srečo.