Duhovne misli papeža Benedikta XVI. za 29. nedeljo med letom
VATIKAN (sobota, 20. oktober 2012, RV) – V evangeljskem odlomku 29. nedelje
med letom se Jezus predstavi kot služabnik in kot zgled za posnemat ter hodit za njim.
Iz dogodka tretjega naznanila trpljenja, smrti in vstajenja Sina človekovega, zelo
očitno izstopa prizor dveh Zebedejevih sinov, Jakoba in Janeza, ki sta še vedno sanjala
o slavi ob Jezusu. Prosila sta ga namreč: »Daj nama, da bova sedela v tvoji slavi,
eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici« (Mr 10,37). Jezusov ugovor je bil
silovit in njegovo vprašanje nepričakovano: »Ne vesta, kaj prosita. Ali moreta
piti kelih, ki ga jaz pijem?« (v. 38). Pomen je zelo jasen: kelih, je kelih trpljenja,
ki ga je Jezus sprejel, da bi uresničil Očetovo voljo, v služenju Bogu in bratom ter
podaritvi samega sebe. Resnična vera namreč vnaša in razvija v vsakodnevnem življenju
to logiko in ne svetnega stila gospodovanja in slave.
Jakob in Janez sta s
svojo prošnjo pokazala, da nista razumela logike življenja, za katero je Jezus pričeval.
Za tisto logiko, kot pravi Učitelj, ki mora biti značilna za učenca tako v duhu kot
v dejanjih. Napačne logike pa nista imela samo Zebedejeva sinova, saj, kakor pravi
evangelist, je bilo z njo okuženih tudi deset drugih apostolov, ki »so se vznejevoljili
nad Jakobom in Janezom« (v. 41). Vznejevoljili so se zato, ker ni lahko vstopiti
v evangeljsko logiko in zapustiti logiko gospodovanja ter slave. Sveti Janez Krizostom
pravi, da so bili apostoli takrat še nepopolni, bodisi ona dva, ki sta se hotela dvigniti
nad ostalih deset, bodisi oni, ker so jima zavidali (prim. Komentar k Mateju 65,4:
PG 58,622). Sveti Ciril Aleksandrijski, ko razlaga isti odlomek iz evangelija po Luku,
dodaja: »Učenci so padli v človeško slabost in so med sabo razpravljali,
kdo med njimi je voditelj in zato največji. To se je zgodilo
in je bilo zapisano nam v korist. Kar se je torej zgodilo svetim apostolom, je za
nas spodbuda k ponižnosti« (Komentar k Luku 12,5,24: PG 72,912). Ta dogodek je
dal Jezusu priložnost, da se je obrnil na vse učence in jih 'poklical k sebi',
da bi jih privil k sebi ter jih oblikoval kot eno in neločljivo telo s seboj in jim
nakazal, po kateri poti naj gredo, da bodo prišli do resnične slave, do Božje slave:
»Veste, da tisti, ki veljajo za vladarje narodov, gospodujejo nad njimi in da njihovi
velikaši izvajajo nad njimi oblast. Med vami pa naj ne bo tako, ampak kdor
hoče postati velik med vami, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti prvi med vami,
naj bo vsem služabnik« (Mr 10,42-44).
Gospodovanje in služenje,
sebičnost in nesebičnost, posedovanje in darovanje, dobičkaželjnost in zastonjskost;
to so popolnoma nasprotojoče si logike, ki se soočajo med sabo v vseh časih in krajih.
Nobenega dvoma pa ni glede poti, ki jo je Jezus izbral, saj je takrat, kakor tudi
danes učencem, ne kaže samo z besedami, ampak jo je on tudi konkretno živel. To je
tudi razložil: »Saj tudi Sin člvekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak
da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge« (v. 45).