Sinoda: Začela se je priprava predlogov po skupinah. Predstavljen ''govor po razpravi''
VATIKAN (četrtek, 18. oktober 2012, RV) – Sinodalni očetje so danes začeli
s pogovori po manjših jezikovnih skupinah in pripravo seznamov s predlogi. Na podlagi
teh se bo nato pripravil enoten seznam predlogov glede nove evangelizacije in posredovanja
krščanske vere, kot se glasi tudi tema samega zasedanje sinode. Včeraj popoldne med
16. generalno skupščino je glavni poročevalec škofovske sinode kardinal Donald William
Wuerl imel tako imenovani ''govor po razpravi'' (Relatio post disceptationem),
v katerem je povzel do sedaj obravnavane teme. S tem se je zaključil prvi del zasedanja
škofovske sinode.
Poglejmo, o čem so v prvem tednu in pol razpravljali sinodalni
očetje. Kardinal Wuerl je izpostavil štiri teme: (1) Narava nove evangelizacija,
(2) Današnji kontekst poslanstva Cerkve, (3) Pastoralni odgovori na aktualne
razmere in (4) Posredovalci in udeleženci v novi evangelizaciji. Vsaka
tema vključuje tudi nekaj ključnih vprašanj glede področja nove evangelizacije. Vsega
skupaj je štirinajst vprašanj, ki bodo usmerjala nadaljne delo sinodlih očetov. Kardinal
je najprej zatrdil, da je temelj nove evangelizacije za posredovanje vere predvsem
delovanje Svete Trojice v zgodovini. Dolžnost oznanjevati resnico ni le odgovornost
duhovnikov in posvečenih oseb. Sinoda je namreč izpostavila pomembno vlogo vsakega
Kristusovega učenca, še posebej vernikov laikov. Zastavlja se torej vprašanje, kako
lahko Cerkev pri krščenih pospešuje večjo zavest o njihovi misijonarski in evangelizacijski
odgovornosti.
Glede konteksta, znotraj katerega Cerkev uresničuje svoje poslanstvo,
je sinoda v ospredje postavila resnost in razsežnost izzivov, h katerim Cerkev danes
mora pristopiti in ki ovirajo posredovanje vere, predvsem kar se tiče odsotnosti transcendentalne
razsežnosti v sekularizirani kulturi. Škofje so med drugim govorili o sekularizaciji,
globalizaciji in njenih posledicah, verski ravnodušnosti, verski neizobraženosti,
zmanjševanju verske svobode. Izpostavljene so bile župnije kot ključni prostor prenove
Cerkve, poudarjena navzočnost kristjanov na Bližnjem vzhodu ter pomembnost uporabe
medijev.
Cerkev mora na te okoliščine odgovoriti z okrepitvijo cerkvenega
občestva. Ponovno se je treba vrniti k zakramentom, prevsem zakramentu krsta in sprave
ter v središče postaviti evharistijo. Največja potreba našega časa je duhovna prenova,
ki jo je Cerkev poklicana oznajati in uresničiti. Duhovna prenova je najpomembnejši
element nove evangelizacije, kajti obsega prenovo osebnega srečanja z Jezusom Kristusom
ter katehezo, ki pospešuje našo duhovno rast. Zastavlja se torej vprašanje, kako lahko
Cerkev na najboljši način oblikuje prostor in čas za srečanje s Kristusom in bolje
pospešuje duhovno prenovo, spreobrnjenje in versko formacijo za vse krščene; ter kako
lahko Cerkev pomaga krščenim živeti krščansko vero. Kot pomemben element nove evangelizacije
je bilo navedeno pričevanje o Kristusovi ljubezni preko prizadevanja za pravičnost,
mir in razvoj ter pri tem izpostavljen bogat družbeni nauk Cerkve. Beseda je tekla
tudi o pomenu Katekizma katoliške Cerkve ter načrtovanju osnovnega in celostnega katehetskega
programa. Govora je bilo o katehistih, ki imajo glavno vlogo v posredovanju vere ter
izpostavljeno vprašanje, ali je morda prišel čas, da se jim dodeli institucionalizirana
oz. stabilna služba v Cerkvi, ter na kakšen način jim Cerkev lahko pri njihovem poslanstvu
pomaga.
V sinodalni dvorani je bila posebna pozornost namenjena tudi družini,
kjer se vera posreduje tudi v najtežjih razmerah. Družinsko življenje je treba podpirati
in spodbujati, še posebej danes, ko zelo trpi pod pritiski sekulariziranega pogleda
na stvarnost. Družina je domača Cerkev in je poleg posredovanja vere nenadomestljiva
tudi pri formaciji posameznika kot osebe. Vprašanje se torej glasi, kako lahko Cerkev
pomaga družini pri tem njenem poslanstvu. V tej povezavi je bila poudarjena tudi pomembna
vloga mater v družini in žensk nasploh v življenju Cerkve. Med posredovalci in udeleženci
so bili seveda navedeni tudi duhovniki in njihova nenadomestljiva vloga v novi evangelizaciji.
Ni se pozabilo na posvečene osebe in kantidate za duhovništvo. Zadnje vprašanje se
nanaša na laikat in govori o najboljšem načinu povezovanja laikov v organizacije lokalnih
Cerkva, da si bodo laiki in laikinje skupaj z duhovniki prizadevali za evangelizacijo
skupnosti.