Duhovne misli papeža Benedikta XVI. za 28. nedeljo med letom
»Kaj naj storim, da bom deležen večnega življenja?« S tem vprašanjem se začenja
kratek pogovor, zapisan v evangeljskem odlomu današnje nedelje, med nekom, drugje
je omenjen kot bogati mladenič, in Jezusom (prim. Mr 10,17-30). Nimamo veliko podrobnosti
o tej neznani osebnosti. Iz nekaterih potez pa kljub temu lahko zaznamo njegovo iskreno
željo, biti deležen večnega življenja tako, da bi pošteno in krepostno živel na zemlji.
Pozna namreč zapovedi in jih vse od svojega otroštva zvesto spolnjuje. Pa vendar vse
to, kar je seveda pomembno, ne zadošča, saj mu Jezus pravi, da mu eno manjka, tisto
bistveno. Potem ko je božji Učitelj videl, da je dobro pripravljen, ga je vzljubil
in mu predlagal kvalitativni preskok, ga poklical k junaški svetosti. Od njega je
namreč zahteval, naj pusti vse, da bo lahko hodil za njim: »Prodaj, kar imaš, in
daj ubogim... nato pridi in hôdi za menoj!« (Mr 10,21).
»Pridi in hôdi
za menoj!« To je krščanska poklicanost, ki izvira iz predloga Gospodove ljubezni
in se lahko uresniči samo preko odgovora, ki prav tako izhaja iz ljubezni. Jezus vabi
svoje učence k popolni podaritvi svojega življenja, brez preračunavanja ali se splača
in z brezpogojnim zaupanjem v Boga. Svetniki sprejmejo to zahtevno povabilo ter stopijo
z ponižno učljivostjo na pot hoje za križanim in vstalim Kristusom. Njihova popolnost,
po logiki vere, ki pa je včasih človeško nerazumljiva, je v tem, da ne postavljajo
več v središče sebe, temveč v izbiri iti proti toku živijo po evangeliju.
Jezus
torej lahko resnično zagotavlja srečno bivanje in večno življenje, vendar pa po drugačni
poti, kot si je predstavljal bogat mladenič. Ne namreč po poti dobrega dela, ki izhaja
iz spolnjevanja zapovedi, temveč po izbiri 'Božjega kraljestva', ki je dragocen
biser, za katerega je vredno prodati vse, kar kdo ima (prim. Mt 13,45-46). Bogati
mladenič ni uspel narediti tega koraka. Kljub Kristusovemu ljubečemu pogledu (prim.
Mr 10,21), pa se njegovo srce ni uspelo odtrgati od stvari, ki jih je imel. Za tem
je sledil Jezusov poduk učencem: »Kako težko bodo tisti, ki imajo bogastvo, prišli
v Božje kraljestvo!« (Mr 10,23). Zemeljsko bogastvo namreč zaposluje in obremenjuje
človekov razum ter srce. Jezus ne pravi, da je bogastvo slabo, ampak da oddaljuje
od Boga, če ni, če tako rečemo, investirano za Božje kraljestvo, torej porabljeno
kot pomoč tistemu, ki živi v revščini.
Razumevanje tega je sad modrosti, o
kateri govori prvo berilo. Dragocenejša je od srebra in zlata, celo od lepote ali
zdravja in celo od luči, ker njen plamen ne pozna pojemanja (prim. Mdr 7,10). Seveda
te modrosti ne moremo razumeti samo kot intelektualno razsežnost. Je veliko več, je
modrost srca, kakor pravi Psalm 89. Je dar, ki prihaja od zgoraj (prim. Jn 3, 17),
od Boga in se jo pridobi z molitvijo (prim. Mdr 7,7). Modrost ni daleč od človeka,
je blizu njegovega srca (prim. 5Mz 30,14). To je namreč postava prve zaveze, ki jo
je Bog po Mojzesu sklenil z Izraelom. Deset zapovedi vsebuje Božjo Modrost. Ravno
zato je Jezus v evangeliju zatrdil, da je za 'vstop v življenje' potrebno spoštovati
zapovedi (prim. Mr 10,19). Potrebno je, vendar pa ni zadosti. Saj, kakor pravi sv.
Pavel, zveličanje ne prihaja iz postave, temveč iz milosti. Sveti Janez pa spominja,
da je bila postava dana po Mojzesu, medtem ko sta milost in resnica prišli po Jezusu
Kristusu (prim. Jn 1,17). Da bi dosegli zveličanje, se je potrebno v veri odpreti
Kristusovi milosti. Ta pa vsakemu, ki se nanj obrne, postavi zahteven pogoj: »Pridi
in hôdi za menoj!« (Mr 10,21).