Benedikt XVI. se spominja II. vatikanskega koncila: Podoba Cerkve Jezusa Kristusa, ki zaobjema ves svet

VATIKAN (četrtek, 11. oktober 2012, RV) – »Bil je čudovit dan, 11. oktober 1962, ko se je s slovesnim vstopom preko dva tisoč koncilskih očetov v baziliko sv. Petra v Rimu začel drugi vatikanski koncil.« S temi besedami se pričenja besedilo papeža Benedikta XVI., ki ga je napisal med letošnjim poletjem in je objavljeno v posebni številki vatikanskega časopisa L'Osservatore Romano. Ta je izšla na današnji dan, ko mineva natanko 50 let od začetka drugega vatikanskega koncila. Besedilo je sicer napisano kot predgovor za knjigo, v kateri so zbrani vsi prispevki Josepha Ratzingerja, s katerimi je le-ta kot mlad teolog sodeloval na koncilu. To delo, ki ga je uredil nadškof Gerhard Ludwig Müller, bo izšlo v kratkem pri založbi Herder v Nemčiji.

V danes objavljenem predgovoru se sveti oče spominja tega velikega cerkvenega dogodka: »Vznemirljivo je bilo videti vstopiti škofe z vsega sveta, vseh narodov in vseh ras. Bila je podoba Cerkve Jezusa Kristusa, ki zaobjema ves svet, in v kateri se zdi, da so ljudstva zemlje združena v njegovem miru.« Pričakovanja so bila izredna, nato nadaljuje papež Benedikt XVI. Zgodile naj bi se velike stvari. Predhodni koncili so bili skoraj vedno sklicani zaradi konkretnih vprašanj, na katera so morali odgovoriti. Tokrat pa ni bilo nekega posebnega problema, ki naj bi ga koncil razrešil. A prav zaradi tega, pravi Benedikt XVI., je v zraku lebdelo posebno pričakovanje: »Zdelo se je, da krščanstvo, ki je zasnovalo in oblikovalo zahodni svet, vse bolj izgublja svojo učinkovito moč.« Postalo je utrujeno in prihodnost so začele določati druge duhovne sile. »Krščanstvo mora biti v sedanjosti, da bi lahko dalo obliko prihodnosti,« v predgovoru zatrjuje sveti oče. Zato je papež Janez XXIII. pred 50 leti sklical koncil, brez da bi ga usmeril v konkretne probleme ali programe, temveč, da bi krščanstvo lahko zopet postalo sila, ki oblikuje jutrišnji dan.

Škofje so na koncil tako prišli z raznovrstnimi predstavami. Vendar pa so se vseeno našle tudi teme, ki so bile skupne in so imele prednost. Papež Benedikt XVI. med drugim navaja sledeče: ekleziologija kot tema, ki jo je bilo potrebno poglobiti; liturgična prenova – tema, ki je bila zlasti pomembna za škofe iz Srednje Evrope; ekumenizem; in odnos med Cerkvijo ter modernim svetom.

Sveti oče izpostavlja tudi tri dokumente, nastale med koncilom. Prvi je Pastoralna konstitucija o Cerkvi v sedanjem svetu (Gaudium et Spes). Ta se, kot nakazuje naslov, dotika osrednjega vprašanja cerkvenega zbora, vendar pa ne ponuja bistvenih pojasnil. Sčasoma se je namreč izkazalo, da imata večji pomen druga dva, sicer manj važna dokumenta. Predvsem to velja za Deklaracijo o verski svobodi (Dignitatis Humanae). Interpretacija načela in pravice do verske svobode se je namreč izkazala za težavno. V kontekstu moderne miselnosti je pogled na versko svobodo predpostavljal nedostopnost resnice za človeka, tako pa je bilo vprašanje vere s svojih temeljev prestavljeno v področje subjektivnega. Še drugi dokument, ki se je izkazal za zelo pomenljivega kar zadeva srečanje med Cerkvijo in moderno dobo, pa je Deklaracija o odnosu Cerkve do nekrščanskih religij (Nostra Aetate). S tem dokumentom se je odprla tema, katere pomen v tistem času še ni bil predviden. Gre za vprašanje dialoga in sodelovanja med religijami, katerih duhovne, moralne in družbeno kulturne vrednote je bilo potrebno priznati, ohranjati in spodbujati.

Škofje, zbrani na drugem vatikanskem koncilu, so tako bili kot »učenci v šoli Svetega Duha in v šoli medsebojnega sodelovanja«. Koncilski očetje, še nadaljuje papež Benedikt XVI., niso mogli in niti niso želeli ustvariti Cerkve, ki bi bila nova in drugačna. Za to niso imeli ne pooblastila in ne naročila. Pač pa so hoteli vero in Cerkev doumeti na globlji način in ju tako tudi zares prenoviti. To je bil po papeževih besedah pravi duh drugega vatikanskega koncila, ki ga je na posebno zgleden način živel kardinal Josef Frings. To je bil kardinal, kateremu se sedanji papež lahko zahvali za možnost, da je prisostvoval temu velikemu dogodku. Frings je bil namreč tisti, ki ga je pred 50 leti kot svetovalca povabil k sodelovanju na cerkvenem zboru. Zato se ga Benedikt XVI. s hvaležnostjo spominja na koncu svojega predgovora z besedami, ki hkrati, kot že rečeno, povzemajo tudi duha, v katerem so delovali koncilski očetje: »Bil je človek velike odprtosti in širine. Vedel pa je tudi, da le vera vodi k izhodu na odprto, k tistemu prostranemu obzorju, ki pozitivističnemu duhu ostaja nedostopno.«

Audio: