Sinodalni očetje začeli z zasedanjem sinode. Papež: Nova evangelizacija je sodelovanje z Bogom; začne se z molitvijo

VATIKAN (ponedeljek, 8. oktober 2012, RV) – 262 sonodalnih očetov se je danes ob 9. uri zbralo na prvi generalni skupščini in tako vstopilo v tri tedne trajajoče XIII. redno splošno zasedanje škofovske sinode o novi evangelizaciji. Danes dopoldne se je sinodalnim očetom pridružil tudi papež Benedikt XVI. in med dopoldansko molitveno uro imel meditacijo. Molitev bo namreč stalni spremljevalec vseh treh tednov sinodalnega zasedanja, vsak delovni dan se bo z njo začel in končal. Papež je med meditacijo izpostavil, da je nova evangelizacija vedno sodelovanje z Bogom, biti z Bogom, in je postavljena na molitev in njeno resnično prisotnost. Cerkve namreč ne moremo narediti mi, lahko le pokažemo to, kar je naredil Bog. »Cerkev se ne začne z našim delovanjem, ampak z Božjim delovanjem in govorjenjem,« je poudaril papež. Apostoli po koncu zasedanj niso rekli: sedaj hočemo narediti Cerkev in jo nato sestavili. Najprej so molili in v molitvi so čakali, kajti vedeli so, da samo Bog lahko ustvari svojo Cerkev, da je Bog prvi delujoči. »Če Bog ne deluje, so naše stvari samo naše in so nezadostne; samo Bog lahko pričuje, da je on, ki govori in je govoril.« Pogoj za rojstvo Cerkve so binkošti. Samo zato, ker je Bog prvi deloval, so delovali tudi apostoli in pokazali, kaj je Bog vse storil. »Kot se je takrat samo na pobudo Boga lahko rodila Cerkev, postal poznan evangelij, dejstvo, da je Bog govoril in govori, tako tudi danes samo Bog lahko govori, mi pa lahko samo sodelujemo: začetek mora priti od Boga.« Zato po papeževih besedah ne gre samo za formalnost, da se seje škofovske sinode vsak dan začnejo z molitvijo. Veliko trpljenje človeka je tako kot pred dva tisoč leti prisotno tudi danes: Ali v tišini vesolja, v oblakih zgodovine obstaja Bog? In če ta Bog obstaja, ali nas pozna? Je dobri Bog? Ali to dobro ima moč v svetu ali ne? Ta vprašanja so po papeževih besedah danes enako aktualna kot so bila v času Jezusovega rojstva. Evangelij želi povedati, da je Bog pretrgal svojo tišino, Bog je spregovoril, Bog je. To dejstvo kot tako je odrešenje: Bog nas pozna, nas ljubi in je vstopil v zgodovino. Njegova beseda je Jezus, Bog z nami, Bog, ki se kaže in nas ljubi, ki z nami trpi vse do smrti in vstane. To je evangelij. »Bog je govoril in ni več veliki neznani, ampak se je razodel in to je odrešenje,« je zatrdil papež.

Sicer pa je sinodalne očete, med katerimi je tudi celjski škof Stanislav Lipovšek, najprej pozdravil eden od treh predsednikov delegatov, kardinal John Tong Hon. Dejal je, da je tema zasedanja, torej Nova evangelizacija za posredovanje vere, neobhodna za današnji čas, glede na to, da mnoge osebe na svetu še ne poznajo Kristusa, mnogi krščeni pa so se oddaljili od prakticiranja vere. Zatrdil je tudi, da je zgled evangelizacije v današnjem svetu prva krščanska skupnost, ter izpostavil pomen nauka, občestva in služenja.

Sinodalne očete je nato nagovoril generalni tajnik škofovske sinode nadškof Nikola Eterović. Spregovoril je o izhodiščih in namenu zasedanja, predstavil potek priprave na sinodo, od besedila za smernice (Lineamenta) do delovnega gradiva (Instrumentum laboris), orisal tudi delo generalnega tajništva škofovske sinode. Med drugim je izpostavil, da tema zasedanja sinodalne očete usmerja k Jezusu Kristusu, ki je neizčrpen vir vsake evangelizacije.

O bolj konkretnih vsebinskih zastavkih zasedanja o novi evangelizaciji pa je sinodalnim očetom spregovoril glavni poročevalec škofovske sinode kardinal Donald William Wuerl. Predstavil je razmere v današnjem času, ki so privedle do odločitve za zasedanje škofovske sinode, nakazal nekaj teoloških načel za novo evangelizacijo, spregovoril tudi o novih evangelizatorjih in karizmah Cerkve. »Nova evangelizacija ni nek program, ampak je način mišljenja, gledanja in delovanja,« je izpostavil kardinal Wuerl. Prav tako je znamenje, da Sveti Duh še naprej aktivno deluje v Cerkvi. V središču nove evangelizacije je obnovljen predlog za srečanje z vstalim Gospodom, njegovim evangelijem in njegovo Cerkvijo, in sicer tistim, ki jih sporočilo Cerkve več ne priteguje. Pri tem so pomembne tri, med seboj povezane faze: obnova in poglobitev vere na intelektualni in čustveni ravni, novo zaupanje v resnico naše vere in volja za posredovanje vere drugim. Nova evangelizacija se namreč začne z vsakim med nami, ki si prizadeva ponovno prenoviti svoje dojemanje vere, s tem, da ta vedno bolj postaja del njega, da z veseljem sprejme evangeljsko sporočilo in ga udejanja v vsakdanjem življenju. Ko se zares zavzamemo za obnovo svoje vere, se rodi tudi novo zaupanje v resnico. Žal smo vidimo, kako to zaupanje nadomešča sistem laičnih vrednot, ki se je v zadnjih desetletjih vsilil kot življenjski stil, boljši od tistega, ki ga predlaga Jezus v svojem evangeliju in preko Cerkve. V evangeliju beremo, da je Jezus učil z avtoriteto in iz globine svoje identitete. Njegova avtoriteta izhaja iz tega, kdo je: je pot, resnica in življenje. Ta božja pedagogika ostaja vzor tudi za nas danes, je izpostavil kardinal Wuerl. Resnico deli Jezus z nami preko Cerkve. Ni nas pustil sirot, poslal je Svetega Duha, ki nas še naprej uči. Tretji element nove evangelizacije govori o pripravljenosti in želji, da bi svojo vero delili z drugimi. Mnogo oseb je že slišalo govoriti o Jezusu. Naš izziv je to, da spodbudimo in prižgemo v njihovem vsakdanjem življenju in konkretnih situacijah novo zavedanje in domačnost z Jezusom. »Poklicani smo ne le oznanjati, ampak tudi izboljšati naš način privabljanja in spodbujanja celotne generacije, da ponovno najde preprost, pristen in otipljiv zaklad prijateljstva z Jezusom. Prvi trenutek vsake evangelizacije se ne rodi iz programa, ampak iz srečanja z Osebo, Jezusom Kristusom, Božjim Sinom.« Kriterij pri približevanju tistim, ki so postali hladni in so se oddaljili od vere, je preprostost poučevanja, ki se dotika in nagovarja globino človeške osebe. Kardinal je dodal, da ko se obračamo k bratom in sestram, ki so prejeli krst, a ne sodelujejo več v življenju Cerkve, jim spregovorimo o svojem doživetju Jezusove ljubezni in ne o filozofski postavki glede obnašanja. Osebno pričevanje tistega, ki hodi za Jezusom, je že samo po sebi oznanjanje Besede. Naše sporočilo mora danes biti ukoreninjeno v pričevanju življenja. »Vsem moramo spregovoriti o našem veselju, da smo popolnoma in neizmerno ljubljeni in torej zmožni ljubiti,« je dejal kardinal Wuerl.

Nakazal je še štiri smernice, ki bi jim naj sinodalni očetje med zasedanjem sledili, in sicer: 1. ponovno potrditi bistveno naravo evangelizacije, 2. nakazati teološke temelje nove evangelizacije, 3. spodbuditi mnoge sedanje izraze nove evangelizacije in 4. predložiti konkretne načine, s katerimi se nova evangelizacija lahko spodbudi, oblikuje in uresniči.

Audio: