Papež Benedikt XVI.: S tem slovesnim somaševanjem začenjamo XIII. splošno zasedanje redne škofovske sinode na temo: Nova evangelizacija za posredovanje krščanske vere

VATIKAN (nedelja, 7. oktober 2012, RV) – »Častitljivi bratje, dragi bratje in sestre! S tem slovesnim somaševanjem začenjamo XIII. splošno zasedanje redne škofovske sinode na temo: Nova evangelizacija za posredovanje krščanske vere. Ta tematika je namenjena programski usmeritvi življenja Cerkve, vseh njenih članov, družin, skupnosti in njenih inštitucij. To vizijo pa še bolj podkrepi sovpadanje z začetkom Leta vere, ki se bo pričelo v četrtek, 11. oktobra, 50 let od začtka Drugega ekumenskega vatikanskega koncila.« S temi besedami je sveti oče med homilijo na trgu sv. Petra predstavil namen in pomen zasedanja škofovske sinode o novi evangelizaciji, ki se je udeležuje 262 sinodalnih očetov. Iz Evrope prihajajo 103, iz Amerike jih je 63, Afrike 50, Azije 39 in Oceanije 7. Papež Benedikt XVI. je imenoval 40 sinodalnih očetov. Ostalih 182 pa jih je bilo izvoljenih: 172 s strani škofovskih konferenc, 10 pa s strani Zveze vrhovnih redovnih predstojnikov. S strani Slovenske škofovske konference se sinode udeležuje celjski škof Stanislav Lipovšek. Vzhodne katoliške Cerkve sui iuris so imenovale 3 sinodalne očete, 37 pa se jih udeležuje sinode kot ex officio. Zasedanja se udeležuje tudi 45 izvedencev in 49 poslušalcev. Med izvedenci je p. Marko Ivan Rupnik DJ.

Papež je iz današnjih bogoslužnih besedil poudaril dve izhodišči. Prvo, ki je hkrati povabilo sinodalnim očetom, izhaja iz pisma Hebrejcem. »Na začetku sinodalnega zasedanja moramo sprejeti povabilo, naj osredotočimo pogled na Gospoda Jezusa, 'kako je ovenčan s slavo in častjo, ker je pretrpel smrt'(Heb 2,9). Božja Beseda nas postavlja pred zmagoslavnega Križanega, tako da se vse naše življenje in še posebej prizadevanje tega sinodalnega zborovanja, odvija pred njegovim obličjem in v luči njegove skrivnosti. Evangelizacija ima v vsakem času in prostoru svoje središče ter svoj cilj v Jezusu, Kristusu, Božjem Sinu (prim. Mr 1,1). Križani je najodličnejše prepoznavno znamenje tistega, ki oznanja evangelij, znamenje ljubezni in miru, poziv k spreobrnjenju in spravi. Mi, častitljivi bratje, smo se prvi s pogledom srca obrnili Nanj in sedaj se pustimo očitstiti njegovi milosti.«

Sveti oče je nadalje razložil poklicanost Cerkve za oznanjevanje evangelija. Že od vsega začetka so se razvili različni načini evangelizacije. Sodobni čas pa postavlja Cerkev pred izziv in to je nova evangelizacija, »ki je predvsem usmerjena k osebam, ki so se, čeprav krščene, odaljile od Cerkve in ne živijo krščanskega življenja. Sinodalno zasedanje, ki se danes začenja, se bo posvetilo tej novi evangelizaciji, da bi v teh osebah spodbudili novo srečanje z Gospodom, saj je samo on tisti, ki daje bivanju globok pomen in mir ter da bi spodbudili ponovno odkritje vere kot izvira milosti, ki prinaša veselje in upanje v osebno, družinsko in družbeno življenje.«

Drugo izhodišče, ki izhaja iz današnjih beril je tematika zakona. »Sporočilo Božje besede lahko povzamemo z izrazom, ki je v Prvi Mojzesovi knjigi in ga je uporabil tudi Jezus sam: 'Zaradi tega bo mož zapustil svojega očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso' (1Mz 2,24; Mr 10, 7-8). Kaj nam danes pove ta beseda? Združitev moža in žene, to da v brezpogojni ljubezni (karitas) 'postaneta eno meso' v rodovitni in neločljivi ljubezni, je znamenje, ki močno in zgovorno govori o Bogu. Ta je v današnjih časih postalo še zgovornejše, saj žal zakon zaradi različnih vzrokov na področjih starodavne evangelizacije, gre skozi globoko krizo. Vendar to ni naključje. Zakon, kot neločljiva in zvesta združitev ljubezni, je utemeljen na milosti, ki prihaja od Troedinega Boga in nas je v Kristusu ljubil z zvesto ljubeznijo vse do križa. Danes lahko razumemo vso resnico te trditve, ko vidimo nasprotje v realnosti številnih zakonov, ki se žal slabo končajo. Tu gre za očitno povezavo med krizo vere in krizo zakona. Kljub temu pa,, kot Cerkev že od nekdaj trdi in pričuje, zakon ni samo predmet nove evangelizacije, temveč je tudi njen subjekt. To potrjujejo številne izkušnje skupnosti in gibanj, se pa to začenja uresničevati tudi v tkivu škofij in župnij, kakor se je to pokazalo na zadnjem svetovnem srečanju družin.«

Sveti oče je pri prizadevanjih za novo evangelizacijo poudaril pomen 2. vatikanskega koncila ter njegov poziv, da smo vsi poklicani k svetosti. Ob tem je papež predstavil dva svetla zgleda in sicer sv. Janeza Avilskega, ki je živel v 16. stoletju ter sv. Hildegardo iz Bingena, pomemben ženski lik iz 12. stoletja, ki ju je danes pridružil izbrani skupini cerkvenih učiteljev. »Pogled na ideal krščanskega življenja, ki se izraža v poklicanosti k svetosti, nas spodbuja, da s ponižnostjo gledamo na krhkost številnih kristjanov, predvsem na njihov tako osebni kot skupnostni greh, ki predstavlja veliko oviro za evangelizacijo ter priznamo Božjo moč, ki se v veri sreča s človeško slabostjo. Zato ne moremo govoriti o novi evangelizaciji brez iskrene pripravljenosti za spreobrnjenje. Pustiti se spraviti z Bogom in z bližnjim, to je najodličnejša pot nove evangelizacije. Samo očiščeni so lahko kristjani ponovno upravičeno ponosni na svoje dostojanstvo Božjih otrok, ustvarjenih po njegovi podobi ter odrešeni z dragoceno krvjo Jezusa Kristusa in tako okušajo njegovo veselje ter ga delijo z vsemi, tako z bližnjimi kakor z oddaljenimi.«

Sveti oče je na koncu homilije povabil vse k prizadevanju za rodoviten potek sinode z besedami: »Dragi bratje in sestre, izročimo Bogu delo sinodalnega zbora v živem občutenju občestva s svetniki ter pri tem še posebej prosimo za priprošnjo velike evangelizatorje, med katerimi želimo še s posebno naklonjenostjo omeniti blaženega Janeza Pavla II., čigar dolgi ponitifikat je bil zgled nove evangelizacije. Postavimo se pod varstvo Blažene Device Marije, Zvezde nove evangelizacije. Z njo kličimo posebno izlitje Svetega Duha, da od zgoraj razsvetljuje sinodalno zasedanje in ga napravi rodovitnega za pot Cerkve našega časa. Amen.«

Pred zaključkom svete maše je papež Benedikt XVI. v kratkem nagovoru pred molitvijo Angelovega češčenja in slovesnim blagoslovom spregovoril o Sveti Mariji, Kraljici rožnega venca z besedami: »Z molitvijo rožnega venca se pravzaprav pustimo voditi Mariji, ki je zgled vere, ko nam premišljevanje Kristusovih skrivnosti pomaga prevzeti evangelij in tako preoblikovati vse naše življenje. Zato vas, po gledu mojih predhodnikov, predvsem blaženega Janeza Pavla II., ki nam je pred desetimi leti zapustil apostolsko pismo Rosarium Virginis Marie (Rožni venec Device Marije), vas povabim k molitvi rožnega venca tako osebno kot v družini ali skupnosti, da tako vstopite v Marijino šolo, ki nas vodi h Kristusu, živemu središču naše vere.«

Audio:


Celotna homilija papeža Benedikta XVI. med sveto mašo, s katero se je začelo XIII. splošno zasedanje redne škofovske sinode na temo: Nova evangelizacija za posredovanje krščanske vere.

Častitljivi bratje,
dragi bratje in sestre!
S tem slovesnim somaševanjem začenjamo XIII. splošno zasedanje redne škofovske sinode na temo: Nova evangelizacija za posredovanje krščanske vere. Ta tematika je namenjena programski usmeritvi življenja Cerkve, vseh njenih članov, družin, skupnosti in njenih inštitucij. To vizijo pa še bolj podkrepi sovpadanje z začetkom Leta vere, ki se bo pričelo v četrtek, 11. oktobra, 50 let od začtka Drugega ekumenskega vatikanskega koncila. Iz srca ter z vsem spoštovanjem pozdravljam vas, ki ste prišli, da oblikujete ta sinodalni zbor, še posebej generalnega tajnika škofovske sinode, škofe in njihove sodelavce. Pozdravljam tudi bratske delegate drugih Cerkva in cerkvenih skupnosti, vse tukaj navzoče in vas vabim, da z vsakodnevno molitvijo spremljate delo, ki ga bomo opravili v prihodnjih treh tednih.

Svetopisemska berila, ki sestavljajo besedno bogoslužje današnje nedelje, nam prinašajo dve osnovni izhodišči za razmišljanje: prvo je o zakonu, katerega se bom pozneje dotaknil ter drugo o Jezusu Kristusu, ki se ga bom takoj lotil. Nimamo časa za razlago tega odlomka iz Pisma Hebrejcem, pa vendar moramo na začetku sinodalnega zasedanja sprejeti povabilo, naj osredotočimo pogled na Gospoda Jezusa, „kako je ovenčan s slavo in častjo, ker je pretrpel smrt“(Heb 2,9). Božja Beseda nas postavlja pred zmagoslavnega Križanega, tako da se vse naše življenje in še posebej prizadevanje tega sinodalnega zborovanja, odvija pred njegovim obličjem in v luči njegove skrivnosti. Evangelizacija ima v vsakem času in prostoru svoje središče ter svoj cilj v Jezusu, Kristusu, Božjem Sinu (prim. Mr 1,1). Križani je najodličnejše prepoznavno znamenje tistega, ki oznanja evangelij, znamenje ljubezni in miru, poziv k spreobrnjenju in spravi. Mi prvi, častitljivi bratje, smo se s pogledom srca obrnili Nanj in pustimo se sedaj očitstiti z njegovo milostjo.

Sedaj bi rad na kratko razmišljal o 'novi evangelizaciji' ter jo povezal z redno evangelizacijo ter z misijoni ad gentes. Cerkev je zato, da evangelizira. Zvesti zapovedi Gospoda Jezusa Kristusa, so šli njegovi učenci po vsem svetu, oznanjali veselo novico ter povsod ustanavljali krščanske skupnosti. Sčasoma so te postale dobro organizirane Cerkve s številnimi verniki. V določenih zgodovinskih obdobjih je božja previdnost ponovno prebudila živahno evangelizatorsko dejavnost Cerkve. Naj samo pomislimo na evangelizacijo anglosaških ali slovanskih ljudstev, nadalje na posredovanje evangelija na ameriško celino, pa obdobja misijonarjena afriških, azijskih in oceanskih ljudstev. Na tem živahnem ozadju rad gledam dve svetli podobi, ki sem ju malo prej razglasil za cerkvena učitelja: sv. Janeza Avilskega ter sv. Hildegardo iz Bingena. Tudi v naših časih je Sveti Duh prebudil v Cerkvi nov zagon oznanjevanja Vesele novice, duhovno in pastoralno živahnost, ki jo je za vse izrazil in verodostojno spodbudil Drugi ekumenski vatikanski koncil. Takšna prenovljena živahnost evangeliziranja ugodno vpliva na dve posebni veji, ki se iz nje razvijata, če tako rečemo. Ena je missio ad gentes (poslanstvo k poganom), torej oznanilo evangelija tistim, ki Jezusa Kristusa in njegovega zveličavnega sporočila še ne poznajo. Druga pa je nova evangelizacija, ki je predvsem usmerjena k osebam, ki so se, čeprav krščene, odaljile od Cerkve in ne živijo krščanskega življenja.

Sinodalno zasedanje, ki se danes začenja, se bo posvetilo tej novi evangelizaciji, da bi v teh osebah spodbudili novo srečanje z Gospodom, saj je samo on tisti, ki daje bivanju globok pomen in mir ter da bi spodbudili ponovno odkritje vere kot izvira milosti, ki prinaša veselje in upanje v osebno, družinsko in družbeno življenje. Jasno pa je, da ta posebna usmeritev ne sme zmanjšati misijonarskega zagona v pravem pomenu, kakor tudi ne rednih dejavnosti evangelizacije v naših krščanskih skupnostih. Dejansko se ti trije vidiki ene same resničnosti evangelizacije dopolnjujejo in medsebojno bogatijo.

Tematika zakona, ki sta nam ju predlagala evangelij in prvo berilo, zasluži posebno pozornost. Sporočilo Božje besede lahko povzamemo z izrazom, ki je v Prvi Mojzesovi knjigi in ga je uporabil tudi Jezus sam: 'Zaradi tega bo mož zapustil svojega očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso' (1Mz 2,24; Mr 10, 7-8). Kaj nam danes pove ta beseda? Zdi se mi, da nas vabi zavedati se bolj že poznane resničnosti, a morda še ne v polnosti ovrednotene in sicer to, da zakon sam po sebi predstavlja evangelij, veselo novico za današnji svet, še posebej za razkristjanjen svet. Združitev moža in žene, to da v brezpogojni ljubezni (karitas) 'postaneta eno meso', v rodovitni in neločljivi ljubezni, je znamenje, ki z močjo in zgovornostjo govori o Bogu. Ta je v današnjih časih postalo še zgovornejše, saj žal zakon zaradi različnih vzrokov na področjih starodavne evangelizacije, gre skozi globoko krizo. Vendar to ni naključje. Zakon, kot neločljiva in zvesta združitev ljubezni, je utemeljen na milosti, ki prihaja od Troedinega Boga in nas je v Kristusu ljubil z zvesto ljubeznijo vse do križa. Danes lahko razumemo vso resnico te trditve, ko vidimo nasprotje v resničnosti številnih zakonov, ki se žal slabo končajo. Tu gre za očitno povezavo med krizo vere in krizo zakona. Pa vendar, kot Cerkev že od nekdaj trdi in pričuje, da zakon ni samo predmet nove evangelizacije temveč tudi njen subjekt. To potrjujejo številne izkušnje skupnosti in gibanj, se pa to začenja uresničevati tudi v tkivu škofij in župnij, kakor se je to pokazalo na zadnjem svetovnem srečanju družin.

Ena od nosilnih idej prenovljenega zagona, ki ga je 2. vatikanski koncil dal novi evangelizaciji, je vsesplošna poklicanost k svetosti, ki je za vse kristjane (LG 39-42). Svetniki so resnični nosilci evangelizacije v vseh njenih izraznostih. Oni pa so tudi pionirji in navduševalci nove evangelizacije. S svojo priprošnjo in s svojim zgledom življenja, pozornim za domišljijo Svetega Duha, kažejo brezbrižnim ali celo sovražnim, lepoto evangelija in občestva s Kristusom in tako vabijo mlačne vernike, če tako rečemo, da bi z veseljem živeli vero, upanje in dejavno ljubezen ter ponovno odkrili 'okus' Božje Besede ter zakramentov, še posebej kruha življenja, evharistije. Svetniki in svetnice se pojavljajo med velikodušnimi misijonarji, ki oznanjajo veselo novico ne kristjanom, že od nekdaj v misijonskih deželah, sedaj pa tudi v vseh tistih krajih, kjer živijo ne kristjani. Svetost ne pozna kulturnih, družbenih, političnih in verskih pregrad. Njena govorica, govorica ljubezni in resnice, je razumljiva vsem ljudem dobre volje in jih približa Jezusu Kristusu, neusahljivemu viru novega življenja.

V tem trenutku pa bi se rad ustavil ter občudoval dva svetnika, ki sem ju danes pridružil izbrani skupini cerkvenih učiteljev. Sv. Janez Avilski je živel v 16. stoletju. Resnično dobro je poznal Sveto pismo in bil obdarjen z gorečim misionarskim duhom. Z izjemno globino je znal prodreti v skrivnosti odrešenja, ki ga je Jezus storil za človeštvo. Kot Božji mož je združeval molitev z nenehnim apostolskim delovanjem. Posvečal se je pridiganju ter pospeševanju prejemanja zakramentov. Svoje prizadevanje je osredotočil na izboljšanje formacije kandidatov za duhovništvo, redovnikov ter laikov, za rodovitno prenovo Cerkve.

Sv. Hildegarda iz Bingena, pomembna ženska figura 12. stoletja, je prispevala znaten delež pri rasti Cerkve tistega časa. Dobro je znala uporabiti darove, ki jih je prejela od Boga, saj je bila žena izjemne razumnosti, globoke občutljivosti in priznane duhovne avtoritete. Gospod jo je obdaril s preroškim duhom ter resnično sposobnostjo razlikovati znamenja časa. Hildegarda je gojila posebno ljubezen do stvarstva, posvečala se je zdravilstvu, poeziji in glasbi. Predvsem pa je vedno ohranjala veliko in zvesto ljubezen do Kristusa in Cerkve.

Pogled na ideal krščanskega življenja, ki se izraža v poklicanosti k svetosti, nas spodbuja, da s ponižnostjo gledamo na krhkost številnih kristjanov, predvsem na njihov tako osebni kot skupnostni greh, ki predstavlja veliko oviro za evangelizacijo ter priznamo Božjo moč, ki se v veri sreča s človeško slabostjo. Zato ne moremo govoriti o novi evangelizaciji brez iskrene pripravljenosti za spreobrnjenje. Pustiti se spraviti z Bogom in z bližnjim, to je najodličnejša pot nove evangelizacije. Samo očiščeni so lahko kristjani ponovno upravičeno ponosni na svoje dostojanstvo Božjih otrok, ustvarjenih po njegovi podobi ter odrešeni z dragoceno krvjo Jezusa Kristusa in tako okušajo njegovo veselje ter ga delijo z vsemi, tako z bližnjimi kakor z oddaljenimi.

Dragi bratje in sestre, izročimo Bogu delo sinodalnega zbora v živem občutenju občestva s svetniki ter pri tem še posebej prosimo za priprošnjo velike evangelizatorje, med katerimi želimo še s posebno naklonjenostjo omeniti blaženega Janeza Pavla II., čigar dolgi ponitifikat je bil zgled nove evangelizacije. Postavimo se pod varstvo Blažene Device Marije, Zvezde nove evangelizacije. Z njo kličimo posebno izlitje Svetega Duha, da od zgoraj razsvetljuje sinodalno zasedanje in ga napravi rodovitnega za pot Cerkve našega časa. Amen.