TEHARJE (nedelja, 7. oktober 2012, RV) – V Teharjah je danes dopoldne potakala
sveta maša in obletna spominska slovesnost za žrtve medvojnega in povojnega nasilja.
Mašo je daroval upokojeni koprski škof msgr. Metod Pirih, ki je med homilijo najprej
orisal tragedijo povojnih pobojev, nato pa je dejal: »Kot vsako leto se želimo
tudi letos spomniti na pobite tu na Teharjah in tod okrog ter na vse pobite na Štajerskem
ter moliti zanje. Naš Bog je Bog življenja in ne smrti, Bog ljubezni in ne
sovraštva, Bog odpuščanja in ne maščevalnosti. On je temelj in varuh našega dostojanstva,
ki ga imamo vsi enako, ker smo vsi enako ustvarjeni po Božji podobi in odrešeni z
istim trpljenjem, smrtjo in vstajenjem Jezusa Kristusa. On je tudi trden in zanesljiv
temelj miru. Kajti samo tako dolgo, dokler bomo imeli njegovo voljo in zgled jasno
pred očmi, bomo zmogli v vsej širini in globini naših medsebojnih odnosov spoštovati
drug drugega in delati za mir.« Škof Metod Pirih je še dejal: »Ohranjati
živ spomin na pobite tu na Teharjah in drugod ni samo zgodovinska, ampak tudi moralna
zahteva. Prihodnosti ni brez spomina in tudi miru ni brez spomina. Dovolj je vojne,
zgradimo mir. In potrebno je dejavno delati, da bi porušili pregrade in prepreke,
ki preprečujejo uresničenje miru. Mir je skupen poklic vsakega človeka in vseh narodov,
mir je naše poslanstvo. Gospod Bog, darujemo ti danes odrešilno daritev tvojega
Sina, kneza miru za vse pobite tukaj in drugod. Gospod, podeli umrlim svoj
večni mir, nam pa daj Duha moči, da bomo med vsemi ljudmi učinkovito pospeševali mir,
katerega nam je zapustil Kristus, naš Odrešenik.« V okviru kulturnega
progama, ki ga je pripravila Nova slovenska zaveza, pa je zbrane nagovoril gospod
Boštjan Zadnikar, ki se pred grozotami, ki smo jih Slovenci kot narod doživeli sprašuje:
»Zakaj smo Slovenci morali doživeti Teharje, Barbarin rov, Kočevski Rog,
Turjak, Vetrinj, itd.?
Audio:
Homilija
škofa Metoda Piriha pri spominski maši na Teharjah
Kot človeka, ki sem
kot otrok preživljal težka leta medvojnih in povojnih spopadov med drugo svetovno
vojno, me globoko gane, da sem danes z vami tu na Teharjah, kjer se spominjamo, koliko
vaših sorodnikov je na tem prostoru izgubilo svoje življenje, ker so se uprli silam
zle ideologije ali mnogi po nedolžnem, ker bi lahko nasprotovali novemu režimu.
Teharje
so kraj strašnih spominov. Tu ni prostora, ki ne bi bil napojen s človeško krvjo.
Koliko je tu okrog razmetanih in še nepokopanih človeških žrtev?
Zločini medvojnih
pobojev in pobojev po drugi svetovni vojni so v zavesti ljudi še živi, o tem pa se
prav dosti javno ne govori in ne piše. A kar ni zapisano, kar ni v medijih, kar ne
slišimo v šoli, naj se ne bi zgodilo. Nasprotovanje odkrivanju preteklosti še kar
traja.
Pogosto slišimo, naj že enkrat pozabimo preteklost, ki nas samo razdvaja
in se zazrimo v prihodnost. Ne moremo pristati na to, da nekdo reče, da nečesa ni
bilo, ali da nekaj ni vredno pomnjenja in spomina. Dokler o svoji preteklosti ne bomo
povedali, kaj je bilo prav in kaj narobe, do takrat ne bo sprememb.
Na Slovenskem
imamo evidentiranih več kot 600 grobišč, vendar ni politične volje, da se to razišče.
Vse je več ali manj odvisno od dobre volje nekaterih ljudi. Druga svetovna vojna je
na Slovenskem terjala 95.000 žrtev. Več kot 30.000 ljudem je bila odvzeta pravica
do spomina, do pokopa in groba. Za več kot tretjino žrtev se sploh ni smelo trditi,
da so bili ubiti. Pravica do pokopa in do negovanja spomina je ena od osnovnih civilizacijskih
pridobitev. Civiliziranost kakšnega naroda in razsežnost sprave je v tem, da ljudi
poimenuje z imenom in jih pokoplje. Tudi če gresta odkrivanje grobišč in identifikacija
pobitih – največkrat brez sodbe – le počasi naprej, moramo to delo nadaljevati. Omalovaževanje
in potiskanje žrtev v pozabo je nedopustna krivica. To je hudo kršenje človekovih
pravic.
Kot vsako leto se želimo tudi letos spomniti na pobite tu na Teharjah
in tod okrog ter na vse pobite na Štajerskem ter moliti zanje.
Naš Bog je Bog
življenja in ne smrti, Bog ljubezni in ne sovraštva, Bog odpuščanja in ne maščevalnosti.
On je temelj in varuh našega dostojanstva, ki ga imamo vsi enako, ker smo vsi enako
ustvarjeni po Božji podobi in odrešeni z istim trpljenjem, smrtjo in vstajenjem Jezusa
Kristusa. On je tudi trden in zanesljiv temelj miru. Kajti samo tako dolgo, dokler
bomo imeli njegovo voljo in zgled jasno pred očmi, bomo zmogli v vsej širini in globini
naših medsebojnih odnosov spoštovati drug drugega in delati za mir.
Z vojno
človek spreminja ustvarjeni svet v kraj smrti in uničenja, ga osiromaši svojega globokega
smisla ter ga oropa Božje slave, ki odseva iz sveta.
Samo Duh resnice lahko
utrdi v človeku in med ljudmi dragoceno dobrino miru. Če je mir delo pravičnosti,
je po drugi strani pogoj za pravičnost resnica, sleherna resnica in posebno resnica
o človeku. Če sta vrednoti mir in pravičnost skaljeni, če sta samo na papirju ali
ustnicah, če sta ti vrednoti poteptani in uničeni, potem je najprej nujna sprava.
Do sprave pa pridemo prek iskrenega priznanja napak, njihovega obžalovanja, prošnje
za odpuščanje in prek poravnave krivic. Vse to samo s človeškimi sredstvi težko uresničimo,
potrebujemo tudi obilno Božjo pomoč.
Ohranjati živ spomin na pobite tu na Teharjah
in drugod ni samo zgodovinska, ampak tudi moralna zahteva. Prihodnosti ni brez spomina
in tudi miru ni brez spomina. Dovolj je vojne, zgradimo mir. In potrebno je dejavno
delati, da bi porušili pregrade in prepreke, ki preprečujejo uresničenje miru. Mir
je skupen poklic vsakega človeka in vseh narodov, mir je naše poslanstvo.
Gospod
Bog, darujemo ti danes odrešilno daritev tvojega Sina, kneza miru za vse pobite tukaj
in drugod. Gospod, podeli umrlim svoj večni mir, nam pa daj Duha moči, da bomo med
vsemi ljudmi učinkovito pospeševali mir, katerega nam je zapustil Kristus, naš Odrešenik.
Audio
celotne homilije:
Nagovor
Boštjana Zadnikarja v Teharjah
Prav lepo pozdravljeni, dragi rojaki! Leto
je naokoli in zopet smo se zbrali tu na Teharjah. Čeprav nas je zdaj manj kot v tistih
prvih letih po osamosvojitvi, je ta današnji zbor dokaz, da pri nas vendarle še obstajajo
ljudje, ki niso podlegli popolni eroziji morale in relativizaciji vrednot – ljudje,
ki še ločijo dobro od zlega.
Na Teharjah človek težko pove kaj spodbudnega,
kaj ohrabrujočega. Ta kraj je namreč za vse čase zaznamovan z neizmerljivo bolečino
in z vnebovpijočim zločinom, ki ga je v tistem strašnem poletju 1945 slovenski Kajn
zagrešil nad svojim bratom Abelom.
Kaj se je tu takrat dogajalo, ne bom govoril,
saj verjamem, da je vsakemu izmed nas poznan potek komunistične revolucije in predvsem
njen genocidni zaključek. Vnaprej tudi zavračam morebitne očitke o politizaciji današnjega
dogodka. Vprašajmo se namreč, kaj sploh je politika! To ni nič drugega kot odnosi
med različnimi družbenimi skupinami ali posamezniki v času in prostoru. Lahko bi jo
opredelili tudi kot usmerjanje človekove dejavnosti katere koli vrste v smeri doseganja
določenega cilja. Vse našteto pa se dogaja sleherni dan tudi v slovenskem prostoru
in zato ne vidim razloga, da o tem ne bi govorili oz. analizirali vzrokov in posledic
določenih dejanj posameznikov oz. družbenih skupin.
Teharje – kraj nesrečnega
imena torej. Vsako leto hodimo na ta prostor. Nekateri smo, hvala Bogu, premladi in
nam ni bilo dano okusiti teh grozot na lastni koži. Mnogi izmed vas ste tu za vekomaj
izgubili svoje najdražje oz. se je tu za njimi izgubila vsaka sled. Nekateri pa ste
Teharje doživeli in k sreči tudi preživeli.
Moje osnovno vprašanje, s katerim
si belim glavo praktično sleherni dan, se glasi: Zakaj smo Slovenci morali doživeti
Teharje, Barbarin rov, Kočevski Rog, Turjak, Vetrinj, itd.? – Mar se kolo zgodovine
ni moglo zasukati drugače in nam prizanesti z vsemi temi strahotami? Ne, dragi prijatelji,
ni moglo iti drugače! Ob ljudeh, ki so se leta 1937 zbrali na Čebinah in ki so natanko
štiri leta kasneje stopili iz sence v prvi plan s pištolo za pasom, enostavno ni moglo
iti drugače! – Kdo pa so ti ljudje sploh bili? Kako pa so ti ljudje razmišljali?
Kaj pa so bili njihovi ideali, njihova hotenja? O čem so sanjarili?
Predvsem
je na mestu ugotovitev, da so ti ljudje bili – drugačni. Tako zelo drugačni od vsega
dotlej poznanega, videnega in, lahko rečemo, normalnega za te prostore. Celotna človeška
zgodovina je večinoma ena sama kreacija. Ti ljudje pa so plavali proti toku. Uprli
so se normalnosti in skušali obrniti ves svet na glavo. Česar sami niso mogli doseči
oz. doumeti, so želeli uničevati in želeli zbrisati z obličja zemlje. Njihov osnovni
imperativ je bila totalna destrukcija vsega dotlej zgrajenega. V besedilu z naslovom
Revolucionarni katekizem ruskega avtorja Bakunina je izražen ekstremni nihilizem
revolucionarja Sergeja Gennadijeviča Nečajeva, ki razmišlja takole: »Ta
svet krivičnosti razbijmo, do tal naj boj ga naš podre, nato svoj novi svet zgradimo,
bili smo nič, bodimo vse!«. – K temu resnično ni potrebno ničesar več dodati.
Že če človek prebere zgolj ta citat, mu je jasno vse. Tu, v tem stavku se skriva odgovor
na moje retorično vprašanje iz pričetka tega odstavka. Da, tudi v Sloveniji so živeli
ljudje, ki so razmišljali natanko tako, kot omenjeni Nečajev. Sami sebe so smatrali
za tisto izvoljeno skupino, ki bo človeštvo končno popeljala v pravo smer. Imeli so
se za absolutne gospodarje Univerzuma. Nad nami ni ničesar več – razen partije, ki
pa je nezmotljiva. Za vsa svoja dejanja zato odgovarjamo edino partiji. Kjer ni Boga,
je torej dovoljeno vse. Dovoljen je Barbarin rov, pa Kočevski Rog in dovoljene so
tudi Teharje. Za osvojitev oblasti je dovoljeno izdati in z orožjem napasti lastni
narod v najtežji uri njegove zgodovine. Dovoljena je laž. Dovoljena je manipulacija.
Dovoljeno je najhujše morilce razglasiti za narodne heroje, dobre in poštene slovenske
ljudi pa za barabe in narodne izdajalce. Dovoljeno je metati žive ljudi in ranjence
v kraška brezna. Dovoljeno je odpeljati otroke na Petrička in dojenčke na žgočem soncu
izstradati do smrti. Dovoljeno je odsekati duhovniku roke v zapestjih oz. mu s črepinjo
vrezovati v hrbet srp in kladivo. In dovoljeno je pobiti na deset tisoče svojih političnih
nasprotnikov brez kakršnegakoli predhodnega dokaza krivde. Če nisi za komunizem, si
pač izdajalec in avtomatično kriv! Vse to in še mnogo več je bilo dovoljeno, oz. bolje
rečeno, so si dovolili slovenski boljševiki.
Od teh strašnih časov je minilo
približno 70 let. Piše se leto 2012 in Slovenija je danes povsem drugačna. – Pa je
res? Ne, temu žal ni tako. Ljudje, ki so si tedaj dovolili izvajati teror in genocid
nad lastnim narodom, so še vedno tu! Živijo med nami. Z drugimi imeni in priimki,
toda s povsem identično miselnostjo in ideologijo. Še vedno nastopajo z vidika moči,
so skrajno oholi in arogantni. Zase so prepričani, da so absolutno superiorni nad
vsem, kar na Slovenskem ne tuli v njihov rog. Vse te njihove značilnosti pridejo še
mnogo bolj do izraza, če se slučajno zgodi, da se v kakšnem izmed mandatov po pomoti
znajdejo v opoziciji. Tedaj postanejo njihove frustracije neznosne, saj to resnično
ni zanje. Kakor če mačku porežeš brke. Zanje je edino – oblast, oblast in še enkrat
oblast! Zopet si dovolijo izreči in storiti čisto vse, kar jim pade na pamet.
Na
letošnjem slovesnem odkritju kopije kipa talca v ljubljanski Gramozni jami je bil
slavnostni govornik dr. Matjaž Kmecl, ki je hkrati častni meščan Ljubljane in tudi
redni član SAZU – tiste institucije, ki naj bi oz. ki bi morala predstavljati nesporno
elito naroda. Elito v vseh ozirih, tudi v moralnem. Govornik je poleg že nič koliko
krat slišanega poveličevanja NOB in očitno pod močnim vtisom neudeležbe partizanskih
praporščakov na osrednji državni proslavi tiste ljudi, ki praporščakom niso izrazili
dobrodošlice, imenoval z besedami »odpadkarski civilizacijski odpadki«. Po
isti logiki smo torej tudi mi vsi danes tukaj zbrani, ki ne nosimo rdeče zvezde v
srcu, odpadki civilizacije. – In takšno žalitev izreče sonarodnjakom ne neki od vina
opiti klošar brez osnovne šole, temveč vrhunski intelektualec, član SAZU! To je dokaz,
kako daleč seže rdeča ideologija – celo v akademske kroge.
Na letošnjo zadnjo
avgustovsko soboto je bil na partizanski proslavi v Vojskem pri Kočevju slavnostni
govornik predsednik stranke SD dr. Igor Lukšič, ki nam je med ostalim ponudil tudi
tole svojo trditev: »Kardelj, Kidrič in komandant Stane so bili najboljši
ljudje, ki jih je kadar koli dala naša zemlja«. – Človeku gre ob taki izjavi najprej
na smeh, takoj nato pa se zresni, kajti zadeva ni niti malo smešna, temveč tragična.
O Kardelju in Kidriču oz. o njunem medvojnem delovanju obstaja toliko različnih pisnih
virov, dokumentov, dokazov in nespornih zgodovinskih dejstev, da lahko normalen, poudarjam,
normalen človek na osnovi vsega tega brez pomisleka zaključi, da sta bila Kardelj
in Kidrič največja krvnika lastnega naroda, ne pa heroja. Bila sta tvorca oz. ideologa
krvave boljševiške revolucije in najvidnejša člana KPS, ki je sprovocirala bratomorno
vojno in tako potegnila v vrtinec smrti na deset tisoče Slovencev. Kidrič je npr.
na partijski konferenci leta 1942 na Cinku svojim tovarišem povedal tudi tole: »To
je vojna za sovjetizacijo sveta. Po zmagi nad nacifašizmom bomo nevtralizirali tudi
Veliko Britanijo in ZDA«. – Bolj direktno ne bi mogel povedati prave resnice.
Ko je Kardelj leta 1943 brigadirju Macleanu razlagal o komunističnem tisočletju, za
katerega se borijo partizani, mu je jasno povedal, da so za njegovo dosego posvečena
vsa sredstva. »Kdor se postavi po robu dosegi tega velikega cilja, ga je treba
uničiti. Takšne žrtve so samo v blagor človeštva. Ali sploh lahko obstaja plemenitejši
cilj, kot je ta?«, ga je vprašal Kardelj in mirno pogledal skozi svoja očala.
To je zgolj primer Kardeljevega razmišljanja. Da njegovih številnih depeš oz. pozivov
na pobijanje in klanje Slovencev niti ne omenjam. Na knjigo, ki se pripravlja in ki
bo opisovala herojske dosežke komandanta Staneta, že z nestrpnostjo čakam. Tudi tu
lahko torej ugotovimo, da te nevzdržne trditve zopet ni izrekel opiti klošar iz naše
prejšnje zgodbe, temveč človek, ki se ponaša z doktoratom in ki je bil v prejšnjem
mandatu celo šolski minister.
Na javni tribuni sredi meseca septembra, kjer
so sodelujoči analizirali vzroke za sedanje katastrofalno stanje slovenske družbe,
je sodeloval tudi predsednik stranke TRS in nekdanji varuh človekovih pravic Matjaž
Hanžek. V svojem ekspozeju se je med drugim tudi retorično spraševal, kako lahko tretjina
slovenskega volilnega telesa izbere tistega vodjo, za katerega kar v treh knjigah
jasno kaže, da je dobival milijone iz trgovine z orožjem. Volivce, ki so torej Janezu
Janši omogočili, da ponovno postane premier, označi za, ne boste verjeli, lumpenproletariat.
Naj na tem mestu posebej opozorim na eno izmed temeljnih značilnosti boljševizma,
ki se glasi nekako takole: »Kar delaš sam oz. kar velja zate, pripiši svojemu
političnemu nasprotniku in to ponavljaj v nedogled«. – Takšno početje boljševiki
označujejo z izrazom »taktika«. Tu bi lahko omenjal znane okoliščine, ki so
Jankovićevi falangi omogočile uzurpacijo ene tretjine slovenskega parlamenta, pa jih
ne bom, saj jih je dovolj dobro orisal že neidentificirani Tomaž Majer.
Petnajstega
septembra smo v Kopru gledali proslavo ob obletnici priključitve Primorske matični
domovini. Namesto dostojne obeležitve tega dogodka smo bili priča pravemu stalinističnemu
mitingu z vso komunistično folkloro vred. Poleg starih slovenskih zastav z rdečo zvezdo
so plapolale celo partijske zastave. Rdeča zvezda je bila povsod. Transparenti s slavospevi
Titu. Vse je bilo rdeče. V prvih vrstah podmladek obeh opozicijskih strank – vsi v
majicah z rdečo zvezdo. Bivša atletinja, zdaj Jankovićeva poslanka, si je nadela celo
rdeče kavbojke. In kaj je povedal slavnostni govornik, predsednik republike, dr. Danilo
Türk? – Predvsem to, da potrebujemo kompetentno vlado. Kar z drugimi besedami pomeni,
da vlada, ki jo imamo, ni kompetentna. Vlada, ki je bila sestavljena po legalni poti
in ki se že tri četrt leta na vse kriplje trudi, da slovenska barka, ki so jo na rob
prepada spravili predvsem predsednikovi ideološki somišljeniki, ne bi potonila, je
torej po predsednikovem mnenju nekompetentna. – Resnično ne poznam civilizirane države,
kjer bi predsednik republike vsako vaško veselico izrabil za napad na vlado, ki glede
na okoliščine, v katerih se je znašla, dela vse za rešitev nacionalnega gospodarstva
in prihodnosti Slovenije.
To je bilo zgolj nekaj primerov izjav ljudi, ki
so danes še vedno tu med nami in ki s svojimi dejanji in besedami odločilno krojijo
našo usodo. Iluzorno bi bilo pričakovati, da se bodo ti ljudje kdaj spremenili in
uvideli svojo veliko zmoto. Nikoli in nikdar! In zakaj? Zato, ker njih resnica in
pravica ne zanimata. Oboje zanje enostavno nista vrednoti. Oni imajo svoj NOB. To
je počelo vsega. To je njihov Betlehem. Slovenija se je po njihovem pričela 27. aprila
1941 pod Rožnikom. Takrat se je dvignil slovenski narod oz. v prevodu Komunistična
partija Slovenije. Podobno kot je 1943 v Loški dolini dejal politkomisar Ante Novak:
»Ni važno, koliko ljudi ostane na tem teritoriju, ker za nas ni narod prav nič
važen. Edino važno je to, da mi ostanemo in zavladamo«. – Povsem enako
razmišljajo tudi današnji slovenski neoboljševiki. Najhujša kazen, ki jih je lahko
doletela, je samostojna slovenska država in prelom s komunizmom, uvedba parlamentarne
demokracije. Naše države zato ne marajo. Sovražijo jo. Če bi se pokazala priložnost,
bi nas tisti hip potegnili nazaj v balkanski jugo kotel, na zastavo prišili rdečo
zvezdo in po pisarnah, uradih, šolah in vrtcih zopet razobesili Titove slike. Ker
jim je iz rok iztrgal njihovo SFRJ, tako nečloveško sovražijo Janeza Janšo.
Ker
smo Slovenci obsojeni na sobivanje s temi ljudmi, ki se nekega dne ne bodo kar preselili
npr. na rdeči planet, temveč bodo ostali tu, je naša prihodnost popolnoma negotova.
Kot vse kaže, Slovenci zaradi te preklete revolucije nikoli več ne bomo normalen in
enoten narod. Letos sem se sprehajal po nemških mestih kot so Nürnberg, München, Stuttgart,
Tübingen. Nikjer, prav nikjer nisem naletel na doprsne kipe Hitlerja, Gobbelsa ali
Himmlerja. Celoten nemški narod je enoten v obsodbi nacizma. Pri nas pa nas boljševiki
že 70 let prepričujejo, da ponoči sije sonce in da je tri plus tri enako sedem in
pol. Mislim, da tako sprti, kot smo sedaj, nismo bili še nikoli. Stanje duha v slovenski
družbi je postalo neznosno. Tako enostavno ne gre več naprej oz. tako kot narod ne
moremo več naprej. Nujno bi potrebovali takojšnjo duhovno-moralno »arbitražo« od zunaj
in posledično streznitev, katarzo. Nemški kancler Willy Brandt je leta 1970 padel
na kolena v Varšavi kot znak velikega kesanja in spoštovanja do 56.000 žrtev varšavskega
geta, ki so jih leta 1943 pobili nacisti. Le kdaj bomo mi dočakali podoben padec na
kolena tu na Teharjah ali v Kočevskem Rogu? Odgovor je več kot na dlani: nikoli, nikoli.
Tako nam Bog pomagaj … Hvala lepa.