Svet z ali brez Boga – razmišljanje po Dvorišču za pogane na Švedskem

Sredi meseca septembra se je na Švedskem odvijalo 12. Dvorišče za pogane. Srečanje verujočih in neverujočih na temo »Svet z ali brez Boga« je za dva dni zbralo osebe iz švedskega sveta kulture in znanosti, predstavnike verstev in prepričane ateiste.

Švedska je dežela, ki je pogosto imenovana post-krščanska, kjer je glede na statistike sekularizacija osvojila večino ozemlja in kjer se je Bog moral umakniti na stran. Kjer vladajo »človekove pravice«, ne pa tudi »pravica Boga«.

Je dežela, kjer izbira, ali naj se otrok rodi in kdaj naj se rodi, predstavlja pravico, tako kot je pravica tudi imeti otroka »brez napak«, kar torej dovoljuje med nosečnostjo zavreči otroka, ki ne ustreza tem merilom. Gre za deželo, kjer ministrstvo za izobraževanje duhovnikom prepoveduje učencem na koncu šolskega leta reči »Bog vas blagoslovi«. Kjer so vsi politiki (razen enega) v parlamentu volili proti pravici do ugovora vesti za zdravstvene delavce. Kjer se opravlja obrede zakramentov, vendar s to razliko, da je iz njih izključena vsaka sled Boga. Švedska je država, kjer ne dobiš mesta univerzitetnega rektorja, ker si v curriculum vitae zapisal, da si vernik.

Sodeč po statistikah Bog za Švede ni pomemben. Toda v resnici je. Švedska do Boga ni ravnodušna. To ve, kdor živi tam kot vernik in se srečuje z osuplostjo, radovednostjo in tudi nezaupanjem, ko to svoje stališče izrazi. In to ve, kdor je doživel Dvorišče za pogane v Stockholmu. Udeleženci le-tega so o verovanju in o vlogi religije v družbi govorili s pristno vnemo.

Največji prispevek Dvorišča za pogane je bil, da je v javno razpravo vnesel temo, katere obravnavanje v javnosti na Švedskem velja za politično in kulturno neprimerno obnašanje. Vseeno je bilo to dvodnevno srečanje v celoti dvakrat po šest ur prenašano preko državne televizije. Očitna je bila odprtost vseh, da se na oseben način dotaknejo vprašanj okoli teme, osredotočene bolj na pogovor o veri kot neveri. Dvorane so bile polne oseb, ki so več ur v tišini poslušale in se na koncu pritožile nad tem, da ni bilo dovolj časa. Eden izmed izpostavljenih skupnih vidikov pa je bila ugotovitev, da laični fundamentalizem ni nič manj nevaren kot verski fundamentalizem.

Med družbo z Bogom in družbo brez Boga obstaja ogromna razlika. Družba brez Boga postavlja v središče človeka. Človeka, ki obupano išče nadzor nad življenjskimi pripetljaji. Nasprotno pa družba, ki dopušča prostor za Boga, ne le kot za oddaljeno misel, ampak kot za nekoga, ki je soudeležen in navzoč v življenju – taka družba na mesto navideznega človeškega nadzora postavlja zaupanje. Zaupanje v Boga, ki si ga nisem ustvaril sam, temveč je On ustvaril mene. Pa tudi v to, da sem del nekega pravičnega načrta, tudi kadar ta zahteva trpljenje in darovanje iz ljubezni.

Tako smo se znašli pred starodavno človekovo oviro, ko je potrebno priznati, da potrebujemo Boga, da smo odvisni in da nekaj dolgujemo. Človeku se lahko zgodi, da si reče: »Rad bi bil Bog. Nikoli se ne bom pokoraval.« Vendar pa je tolikšna modrost v preprostih besedah: »Da bi lahko stali na nogah, je potrebno poklekniti.« Ko je življenje negotovo, ko se družina ali družba opotekata, imamo na voljo preprost odgovor svetnikov: »Pokleknite, sicer boste padli. Pustite prostor Bogu.« Četudi svet zanika Božjo navzočnost, se On zagotovo ni prenehal zanimati za svet. Neprestano se moramo spominjati resnične razsežnosti človeka.

Charlotta Smeds, skandinavski program Radia Vatikan

Audio: