Duhovne misli papeža Benedikta XVI. za 25. nedeljo med letom
V evangeliju te nedelje Jezus drugič napove svojim učencem svoje trpljenje, smrt in
vstajenje (prim. Mr 9,30-31). Evangelist Marko je zelo poudaril močno nasprotje med
Jezusovo miselnostjo ter miselnostjo dvanajsterih apostolov, ki ne samo, da ne razumejo
učiteljevih besed in odločno zavračajo zamisel, da bi šel On v smrt (prim. Mr 8,32),
ampak celo razpravljajo, kdo med njimi 'je največji' (prim. Mr
9,34). Jezus jim je potrpežljivo razlagal svojo logiko, logiko ljubezni, ki je v služenju,
vse do darovanja samega sebe: »Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh
zadnji in vsem služabnik« (Mr 9,35).
To je krščanska logika, ki
izhaja iz resnice o človeku, ustvarjenem po Božji podobi, a istočasno zaznamovanem
s sebičnostjo, posledico izvirnega greha. Vsakega človeka privlači ljubezen, ki je
konec koncev Bog sam, vendar pa pogosto človek izbere napačne konkretne načine ljubezni.
Tako pogosto iz začetne pozitivne težnje, sicer okužene z grehom, lahko pridejo na
dan hudobni nameni in dejanja. Na to nas v današnjem bogoslužju spomni Jakobovo pismo:
»Kjer sta namreč zavist in prepirljivost, tam je neurejenost in vsakršna
hudobija. Modrost pa, ki je od zgoraj, je najprej čista, potem miroljubna, prizanesljiva,
dovzetna, polna usmiljenja in dobrih sadov, nepristranska, brez hinavščine.«
Apostol takole zaključi: »Sad pravičnosti pa se v miru seje tistim,
ki delajo za mir« (Jk 3,16-18). Ob teh besedah pomislimo na pričevanje tolikih
kristjanov, ki ponižno in v tišini, živijo v službi drugim zaradi Gospoda Jezusa in
delujejo konkretno kot služabniki dejavne ljubezni in posledično kot 'mojstri'
miru.
Brez dvoma, ni lahko hoditi za Kristusom, toda, kakor On sam pravi, samo
tisti, ki bo izgubil lastno življenje zaradi Njega in zaradi evangelija, ga bo rešil
(prim Mr 8,35) in tako dal polni smisel svojemu bivanju. Ni druge poti za njegove
učence, ni druge poti za pričevanje njegove ljubezni in za napredovanje v evangeljski
popolnosti.