Kardinal Ravasi o postaji Dvorišča za pogane v Stockholmu

STOCKHOLM (torek, 18. september 2012, RV) – Dvorišče za pogane se je 13. in 14. septembra zaustavilo v švedski prestolnici Stockholm. To je bilo prvič, da je to pobudo Papeškega sveta za kulturo gostil protestantski del Evrope, ki je obenem tudi močno zaznamovan s sekularizacijo. Srečanje je potekalo pod geslom Svet z in brez Boga. Predsednik omenjenega dikasterija kardinal Gianfranco Ravasi je po vrnitvi iz Stockholma za Radio Vatikan podal svoje vtise o tokratni postaji Dvorišča za pogane.

Prve besede, ki jih je kardinal Ravasi izgovoril na začetku svojega govora na Švedski kraljevi akademiji, kjer je dogodek potekal, so bile »strah in trepet«. Gre za naslov dela znamenitega skandinavskega filozofa Sørena Kierkegaarda, obenem pa tudi za citat sv. Pavla, ko se le-ta spominja dneva svojega prihoda v grško mesto Korint in začetka svojega oznanjevanja tam. Te besede »strah in trepet« so, kot je dejal kardinal, povzemale tudi njegovo počutje, ko je prišel v okolje, ki je povsem drugačno od katoliškega z vidika vere. Predvsem pa je bilo to laično in sekularizirano okolje, kjer verski pogovori jasno niso del vsakdanjega življenja in so omejeni zgolj na intimni svet posameznih oseb in na strogo cerkvene kroge.

Kljub temu pa sta se »strah in trepet« skoraj takoj raztopila. In sicer iz dveh razlogov, je dejal Ravasi. Po eni strani zato, ker je pri neverujočih doživel lep sprejem, po drugi strani pa tudi zato, ker je bilo na srečanju navzoče precejšnje število predstavnikov protestantske skupnosti. Pogovori, ki so sledili, so bili zelo sistematični, globalni, natančni in na visoki ravni, četudi so se odvijali na nepredvidene načine. Kardinal Ravasi je izpostavil razpravo, katero je vodila švedska veleposlanica pri Svetem sedežu Ulla Gudmundsson. Pretresljivo je bilo videti polno dvorano oseb, ki so tri ure in pol brez premora v popolni tišini sledile pogovorom. Ravasi je nato omenil še »iskrice«, ki so se pokazale med mladimi. Navzoči so bili tako mladi, ki so odločno pričevali o svoji veri, kot tudi drugi, ki so predstavljali švedsko sekularno gibanje in katerih vprašanja so bila v določenih trenutkih po kardinalovih besedah celo nekoliko napadalna. Kar pa je bilo pri tem verjetno najpomenljivejše, je bila prekinitev molka in ravnodušnosti.

Prav ravnodušnost je namreč lahko največja nevarnost in največji izziv. In s tega vidika je bila tokratna postaja Dvorišča za pogane presenetljiva. Ravasi sam je pričakoval, da bo srečanje glede na okolje, v katerem se je odvijalo, predvsem vljudnostne in formalne narave. Rezultati pa kažejo ravno nasprotno. Na tem mestu je predsednik Papeškega sveta za kulturo omenil tri primere.

Prvi je bilo srečanje s švedsko ministrico za kulturo, s katero sta se kljub različnim prepričanjem na njeno željo dotaknila prav vprašanj o specifičnih temah, kot je na primer problematika, kdaj nastopi začetek človeškega življenja. Drugi primer je bilo srečanje z nadškofom iz Uppsale, ki je na čelu švedske Cerkve in je po Ravasijevem prepričanju globoko duhovna osebnost. Tako je pokazal veliko zanimanje za ekumenski dialog na ravni kulture, kjer bi protestantje in katoličani lažje našli skupen jezik. Še tretji primer, ki vzbuja tudi največ upanja za prihodnost, pa je vzpostavitev stikov s tajnikom Švedske kraljeve akademije. S tem se je namreč odprla tudi možnost nadaljnega sodelovanja, zlasti kar zadeva znanstvena vprašanja in še posebej področje bioetike.

Audio: