Posinodalna apostolska spodbuda Cerkev na Bližnjem vzhodu

Ecclesia in Medio Oriente
(povzetek)

Predgovor
Dokument Posinodalna apostolska spodbuda Cerkev na Bližnjem vzhodu (EMO) je papež Benedikt XVI. izdelal na podlagi 44 predlogov posebne sinode za Bližnji vzhod, ki je potekala v Vatikanu od 10. do 26. oktobra 2010 na temo Katoliška Cerkev na Bližnjem vzhodu: Občestvo in pričevanje. „Množica teh, ki so sprejeli vero, je bila kakor eno srce in ena duša“ (Apd 4,32). Besedilo je razdeljeno na tri dele ter uvod in zaključek.

Uvod
EMO vabi katoliško Cerkev na Bližnjem vzhodu, da poživi svoje notranje občestvo tako, da je pozorna na 'v njej rojene vernike', ki pripadajo Vzhodnim katoliškim Cerkvam sui iuris ter se odpre dialogu z judi in muslimani. Gre za občestvo, za edinost, ki jo je porebno doseči v različnosti geografskih, verskih, kulturnih ter družbeno političnih kontekstov Bližnjega vzhoda. Hkrati pa Benedikt XVI. ponovno poziva, da z verskega vidika ohranijo in spodbujajo obrede vzhodnih Cerkva, ki so zaklad celotne Kristusove Cerkve.


Prvi del

Kontekst
Papež najprej poziva, naj ne pozabimo na kristjane, ki živijo na Bližnjem vzhodu ter na njihov žlahten in pristen prispevek pri izgradnji Kristusovega telesa. Pri opisovanju stanja v tej regiji ter ljudstev, ki v njej prebivajo, Benedikt XVI. dramatično pokaže na umrle, žrtve 'človeške zaslepljenosti', strahu in poniževanja: 'Zdi se, da ni zavor za Kajnov zločin'. Ne da bi vztopil v podrobnosti EMO na hitro spomni na splošno znana stališča svetega sedeža do različnih sporov v tej regiji ter na status Jeruzalema in svetih krajev. Na koncu tega dela je poziv k spreobrnjenju, k miru – ki ni razumljen kot odsotnost sporov, temveč kot notranji mir povezan s pravičnostjo – k preraščanju vseh rasnih razlikovanj, razlikovanj po spolu in sloju, da bi živeli odpuščanje tako zasebno kot skupnostno.

Krščansko življenje in ekumenizem
Vse to poglavje je poziv k ekumenski edinosti, 'ki nikakor ni enoličnost izročil in obhajanj'. V tem tako težkem in nestalnem političnem kontekstu Bližnjega vzhoda, ki se sedaj nagiba k nasilju, se je Cerkev razvila v mnogovrstne oblike, kot so Cerkve s starodavnim izročilom, kakor mlajše cerkvene skupnosti. Za poživitev krščanskega pričevanja, je potrebno v ta mozaik vnesti veliko naporov. Papež v skladu z II. vatikanskim koncilom vabi k duhovnemu ekumenizmu, k občestu, ki ni razumljeno kot neka pomešanost, temveč kot priznanje in spoštovanje drugega. Hkrati pa EMO potrjuje pomembnost teološkega dela ter različnih ekumenskih komisij ter cerkvenih skupnosti, da bi v skladu z naukom Cerkve, enoglasno govorili o velikih moralnih vprašanjih, kot je družina, spolnost, bioetika, svoboda, pravičnost in mir). Pomembna je tudi ekumenska diakonia na dobrodelnem in vzgojnem področju. Tej ugotovitvi sledijo konkretni predlogi za skupno ekumensko pastoralo. Med temi je udejanjanje koncilske odprtosti za 'comunicatio in sacris' kar pomeni možnost pristopanja kristjanov k zakramentom Cerkve, kateri ne pripadajo, k sveti spovedi, evharistiji in bolniškemu maziljenju. Papež je nadalje prepričan, da bo možno najti soglasje za skupen prevod Očenaša v različne krajevne jezike tiste regije.

Audio:

Medverski dialog
Ko EMO predstavi zgodovinske in duhovne povezave, ki jih imajo krstjani z judi in muslimani, poudari pomembnost medverskega dialoga, ki spada k naravi in poklicanosti vesoljne Cerkve in zato nikakor ne more biti spodbujen samo zaradi pragmatičnega političnega ali družbenega premisleka, temveč mora biti utemeljen na teoloških temeljih vere. Judje, kristjani in muslimani verujejo v enega in istega Boga, zato ostaja želja, da bi mogli v 'drugem verniku' prepoznati brata, ki ga je potrebno ljubiti in spoštovati ter se tako izogniti, da religija za pravega vernika postane sredstvo neopravičljivih sporov. Glede krščansko judovskega dialoga, papež pokaže na skupno duhovno dediščino utemeljeno na Svetem pismu, ki nas pripelje do judovskih korenin krščanstva, hkrati pa vabi kristjane, naj bolj premislijo skrivnosti Božjega učlovečenja. Papež nadalje obsodi neupravičena preganjanja v preteklosti.

Benedikt XVI. uporablja za muslimane besedo 'spoštovanje' in dodaja 'v zvestobi nauka II. vatikanskega koncila', vendar pa ga žalosti dejstvo, da so bile doktrinalne razlike tako pri enih kot pri drugih izgovor za opravičevanje nestrpnostnih drž v imenu religije, torej razlikovanja, izključevanja in preganjanja. EMO nadalje poudari, da navzočnost kristjanov na Bližnjem vzhodu ni nova, ne naključna, temveč zgodovinska, je namreč sestavni del te regije. Oni so namreč tu začeli 'posebno sožitje' z obdajajočo jih kulturo in so skupaj z judi in muslimani prispevali k oblikovanju bogate kulture, značilne za Bližnji vzhod. O katoličanih v tej regiji besedilo poudarja, da so prvotni prebivalci Bližnjega vzhoda in imajo pravico ter dolžnost v polnosti sodelovati pri družbenem življenju. Že zaradi tega jih nihče ne sme imeti za drugorazredne prebivalce. Papež nadalje izjavlja, da verska svoboda, ki je bistvo vseh svoboščin in zato sveta ter nedotakljiva, vključuje tudi svobodo po izbiri tiste religije, za katero je nekdo prepričan, da je prava, ter svobodo izražanja lastne vere v javnosti, kot tudi njenih simbolov, ne da bi zaradi tega bilo v nevarnosti njegovo življenje ali njegova osebna svoboda. Sila in prisila tudi na verskem področju nikakor nista dovoljeni. Iz povedanega izhaja vabilo k prehodu od verske strpnosti k verski svobodi. S tem korakom pa se nikakor ne odpre vrat za sinkretizem, temveč za premislek o antropološkem odnosu do religije ter do Boga.

Dve novi stvarnosti
Pri tem se EMO ustavi ob laičnosti in njenima, včasih skrajnima oblikama ter ob nasilnem fundamentalizmu verskega izvora. Laičnost v svoji skrajni obliki postane sekularizem, ki državljanu zanika javno izražanje lastne vere in zahteva, da država to tudi uzakoni. Gre za že stare teorije, ki niso nujno samo na zahodu. Nikakor pa se jih ne sme enačiti s krščanstvom. Nasprotno pa zdrava laičnost vključuje ločevanje in sodelovanje v vzajemnem spošotvanju med politiko in religijo. Ta zagotavlja politiki delovanje brez instrumentalizacije religije, religiji pa, da jo ne obremenjujejo politični interesi. Verski fundamentalizem, ki se običajno razvija v ozračju družbeno politične negotovosti, zaradi zavajanja nekaterih ter zaradi nezadostnega poznavanja religije s strani drugih, želi prevzeti oblast, včasih tudi z nasiljem, iz čisto politčnih razlogov nad osebno vestjo posameznika kakor zavestjo religije. Papež zato poziva vse verske voditelje na Bližnjem vzhodu, da skušajo z lastnim zgledom in svojim poučevanjem storiti vse, da bi izkoreninili to grožnjo, ki brez razlike smrtonosno grozi vernikom vseh religij.

Migranti
Papež se v EMO sooči tudi s tem ključnim vprašanjem, oziroma bolj natančno z množičnim izseljevanjem kristjanov (resnično krvavitvijo za to področje), ki so se znašli v kočljivi situaciji, včasih brezupni. Ti namreč globoko občutijo negativne posledice sporov, čutijo se ponižane, še posebej, ker so stoletja sodelovali pri izgradnji svojih dežel. Bližnji vzhod brez ali z malo kristjani, ni več Bližnji vzhod. Zaradi tega papež naproša politične in verske voditelje, da se izogibajo politiki in strategijam, ki stremijo po enobarvnem Bližnjem vzhodu, saj ta tako ne bo več odražal svoje človeške in zgodovinske resničnosti. Nadalje Benedikt XVI. poziva pastirje vzhodnih katoliških Cerkva, naj pomagajo svojim duhovnikom in vernikom v diaspori, da bi ostali v stiku z svojimi družinami in svojimi Cerkvami. Spodbuja tudi pastirje cerkvenih okrožij, ki sprejmejo vzhodne katoličane, naj jim omogočijo obhajanje liturgije po njihovih izročilih. V tem poglavju je tudi vprašanje delavcev – priseljencev, ki so večinoma katoličani latinskega obreda ter prihajajo iz Afrike, iz Daljnega vzhoda ali iz indijske podceline in se tu znajdejo v diskriminatornem ter krivičnem položaju. Bistvo tega poglavja poziv vladam držav, v katere ti priseljenci pridejo, da spoštujejo in branijo njihove pravice. Na koncu papež še poziva vernike, tako prvotne prebivalce kakor prišleke, naj živijo bratsko občestvo in medsebojno spoštovanje.

Drugi del
Izhajajoč iz trditve, da katoliškost predvideva občestvo med vesoljno Cerkvijo in delnimi Cerkvami in da se le te porajajo iz prve (kar omogoča bogato in zakonito različnost delnih Cerkva), je drugi del EMO namenjen nekaterim glavnim skupinam, ki sestavljajo katoliško Cerkev.

Patriarhi
Patriarhi, ki so odgovorni za Cerkve sui iuris, v popolni edinosti z rimskim škofom, po katerih vesoljnost in edinost Cerkve postaja vidna in je znamenje občestva, so poklicani poživljati edinost in solidarnost znotraj Sveta vzhodnih katoliških patriarhov in Sinode patriarhov tako, da dajejo prednost osredotočanju na bistvena vprašanja Cerkve.

Škofi
Škofi so vidno znamenje edinosti v različnosti znotraj Cerkve, razumljene kot Telo, katerega glava je Kristus. Prvi so bili poslani, da vse narode naredijo za učence. Oni morajo pogumno oznanjati in s trdnostjo braniti neokrnjenost in enost vere tudi težavnih razmerah, ki jih žal tu na Bližnjem vzhodu ne manjka. Škofi so tudi poklicani, da dobro, pošteno in pregledno upravljajo tako z osebnimi dobrinami, kakor s tistimi od Cerkve. Poleg tega morajo škofi budno spremljati, da bo duhovnikom omogočena prava podpora in se tako ne bodo zgubili med materialnimi vprašanji. Prodaja cerkvenih dobrin mora potekati strogo po cerkvenih zakonih in po papeških določbah, ki so v veljavi. Na koncu sveti oče spodbuja škofe, naj imajo v pastoralnem smislu skrb do vseh krščanskih vernikov, ne glede na njihovo narodno poreklo ali cerkveno pripadnost.

Duhovniki in semenišniki
EMO poudarja, da morajo duhovniki vzgajati Božje ljudstvo za ustvarjanje civilizacije evangeljske ljubezni in edinosti, kar pa predpostavlja poglobljeno posredovanje Božje Besede, izročila ter Cerkvenega nauka, hkrati pa zahteva intelektualno in duhovno prenovo samih duhovnikov. Pri tem je pomemben celibat, kot neprecenljiv Božji dar Cerkvi, kakor tudi dušno pastirstvo poročenih duhovnikov, ki je starodavni element vzhodnega izročila. Kot služabniki občestva, morajo duhovniki in semeniščniki pogumno in brez sence dvoma pričevati. Biti morajo neoporečnega vedenja ter odprti za kulturno raznolikost njihovih Cerkva tako, da se naučijo naprimer jezikov in spoznavajo kulture, kakor tudi, da so odprti za cerkveno raznolikost, za ekumenski ter medverski dialog.

Posvečeno življenje
EMO spominja, da se je meništvo, s svojimi različnimi oblikami, začelo na Bližnjem vzhodu ter da iz meništva izhajajo nekatere Cerkve sui iuris in poudarja, da bodo redovne skupnosti preroško znamenje občestva v njihovih Cerkvah ter za ves svet, če bodo resnično utemeljene na Božji Besedi ter bratskem občestvu. Ne glede na kanonski status njihovih redov, morajo posvečene osebe pri pastoralnih in misijonarskih dejavnostih sodelovati z škofi. Povabljeni so torej, da temeljito premišljujejo ter živijo evangeljske svete čistosti, uboštva in pokorščine, saj ni duhovnega prerojenja vernikov, skupnosti in celotne Cerkve, brez jasne in pristne vrnitve k najdevanju Boga.

Laiki
Laikom, po krstu udom Kristusovega telesa in torej v polnosti pridruženim poslanstvu vesoljne Cerkve, papež zaupa nalogo pospeševanja, znotraj časnega, njim lastnega področja, poštenega upravljanja z javnimi dobrinami, verske svobode in spoštovanja dostojanstva vsakega. Nadalje so povabljeni, da so pri stvari za Kristusa pogumni. Da bo njihovo pričevanje resnično dajalo sadove, bodo morali prerasti razdeljenost in vse subjektivne razlage glede krščanskega življenja.

Družina
Božja ustanova, utemeljena na neločljivosti zakramenta svetega zakona med moškim in žensko. Zakonska ljubezen je namreč projekt, ki se potrpežljivo udejanja vse življenje. Družina je danes izpostavljena številnim nevarnostim. Obstaja namreč težnja po privzemu načinov nasprotnih evangeliju, ki jih prinaša neka določena kultura, dandanes razširjena posvsod po svetu. Izhajajoč iz tega konteksta, je potrebno krščanski družini pomagati pri njenih problemih in težavah, da bo imela pred očmi svojo globljo identiteto, saj je predvsem domača Cerkev, ki vzgaja za molitev in vero, ugodno okolje za poklice, naravna šola kreposti in etičnih vrednot in temeljna celica družbe.

EMO namenja veliko prostora vprašanju žene na Bližnjem vzhodu ter nujnosti po enakosti z moškim, saj morajo namreč le te prestajati razlikovanja, ki močno žalijo, ne samo nje same, temveč predvsem Boga. Papež poudarja, da si morajo žene prizadevati za vključevanje tako v javno, kakor v cerkveno življenje. Pri pravnih sporih glede zakonskih vprašanj, se mora brez vsakršne pristranskosti upoštevati, enako glas žene kot glas moškega. Zaradi tega papež spodbuja, na tem področju, sprejem bolj poštene in pravične zakonodaje, da ne bodo več pravne razlike, ki se nanašajo na zakonska vprašanja, vodile v odpad od vere. Končno morajo kristjani na Bližnjem vzhodu imeti možnost za uveljavitev lastnega prava tako na področju zakona, kakor tudi drugje in sicer brez kakršnih koli omejitev.

Mladi in otroci
Papež jih spodbuja naj se ne bojijo ali sramujejo tega, da so kristjani, naj spoštujejo druge vernike, jude in muslimane, naj gojijo preko molitve resnično prijateljstvo s Jezusom ter ljubijo Kristusa in Cerkev. Tako bodo lahko z modrostjo razločevali med sodobnimi vrednotami, kaj koristi njihovemu uresničenju, ne da bi jih pri tem zapeljal materializem ali določena socialna omrežja, ki lahko ob neprimerni uporabi popačijo resnično naravo medsebojnih človeških odnosov. Glede otrok, dokument še posebej poziva starše, učitelje in vzgojitelje ter javne ustanove, da priznajo pravice otrok vse od njihovega spočetja naprej.

Tretji del
Božja Beseda kot duša in vir občestva in pričevanja
Potem ko EMO poudari pomembno vlogo eksegetskih šol v Aleksadriji, Antiohiji, ki so v 4. in 5. stoletju prispevale k dogmatičnem oblikovanju krščanske skrivnosti, priporoči resnično svetopisemsko pastoralo, da prežene predsodke in napačne ideje, ki povzorčajo nepotrebne in ponižajoče spore. Iz tega izhaja predlog, da bi razglasili Leto Svetega pisma in sicer glede na pastoralne pogojenosti vsake dežele v tej regiji. Temu letu naj bi letno sledil Teden Svetega pisma. Navzočnost kristjanov v Svetopisemskih deželah Bližnjega vzhoda, ki je gotovo več kot samo sociološka pripadnost ali ekonomska in kulturna navzočnost, bo dobila nov zagon, če bo ponovno našla tisti življenski sok iz svojih izvirov ter v hoji njegovih učencev za Kristusom. Papež spodbuja razvoj novih struktur za komunikacijo in formacijo osebja, usposobljenega za to področje, tako pomembno za evangelizacijo. Formacija pa naj ne bo samo tehnična, ampak tudi doktrinalna in etična.

Bogoslužje in zakramentalno življenje
Za vernike Bližnjega vzhoda je bogoslužje bistveni element duhovne in občestvene edinosti. Prenova obhajanj in bogoslužnih besedil, tam kjer je potrebno, mora biti utemeljena na Božji Besedi in pripravljena v sodelovanju s Cerkvami, ki so sovaruhinje teh izročil. EMO vabi, naj bo krstu namenjena posebna pozornost, da bo tistim, ki ga prejmejo omogočeno življenje v občestu ter razvijanje solidarnosti z drugimi člani človeške družine, brez rasnih ali verskih razlikovanj. V tej luči papež želi, da se pripravi ekumenski sporazum o medsebojnem priznanju krsta med katoliško Cerkvijo ter Cerkvami, s katerimi je v teološkem dialogu, z namenom, da se tako v apostolski veri vzpostavi polno občestvo. EMO tudi želi bolj pogosto prakso prejemanja zakramenta odpuščanja in sprave ter spodbuja tako pastirje Cerkva kot vernike, da pospešujejo tudi sredi preganjanj, pobude za mir.

Molitev in romanja
S tem, ko EMO predpostavlja, da je učinkovitost evangelizacije utemeljena v moliti, poudarja, da je Bližnji vzhod previligiran kraj za romanja številnih kristjanov, ki lahko tu utrdijo lastno vero in živijo globoko duhovno izkušnjo. Papež torej zahteva, da bodo lahko imeli verniki svoboden dostop brez omejitev do svetih krajev. Pomembno je tudi, da se svetopisemska romanja vrnejo svojim prvotnim namenom, da je romanje pot spokornosti in najdevanja Boga.

Evangelizacija in dobrodelnost: poslanstvi Cerkve
EMO poudarja, da je posredovanje vere eno od bistvenih poslanstev Cerkve. Na podlagi tega, papež vabi k novi evangelizaciji, po kateri se v današnjem sodobnem kontekstu, zaznamovanem z hitrimi spremembami, vernik bolj začne zavedati, da pričuje s svojim življenjem. To pričevanje namreč podkrepi njegovo besedo, ko pogumno in očitno govori o Bogu in tako oznanja zveličavno veselo novico. Na Bližnjem vzhodu bo potrebno biti pri teološkem in pastoralnem poglabljanju evangelizacije pozorni na dve razsežnosti in sicer ekumensko in medversko. Nadalje papež spodbuja cerkvena gibanja in skupnosti naj delujejo v povezanosti s krajevnim škofom in v skladu z njegovimi pastoralnimi smernicami, pri tem pa naj upoštevajo zgodovino, bogoslužje, duhovnost in kulturo tistih krajev, da ne bi delali zmede ali se šli pristaštva.
Katoliška Cerkev na Bližnjem vzhodu je torej poklicana, da obnovi misionarskega duha, kar je gotovo prednosten izziv v tem multi kulturnem in multi verskem kontekstu. Močno spodbudo bo v tej smeri lahko prineslo obhajanje Leta vere. Glede krščanske ljubezni EMO spominja, da mora Cerkev slediti Kristusovemu zgledu, ki je postal bližnji najbolj slabotnim: sirotam, revnim, nepokretnim, bolnim. Na koncu tega poglavja papež pozdravlja in opogumlja vse osebe, ki občudovanja vreden način delujejo v katoliških vzgojnih centrih, šolah, srednjih šolah in univerzah na Bližnjem vzhodu. Ta sredstva za vzgojo kulture, ki morajo biti podprta s strani odgovornih politikov, kažejo na to, da obstaja na Bližnjem vzhodu možnost skupnega življenja v medsebojnem spoštovanju in sodelovanju, ki ga prinaša vzogja za strpnost.

Kateheza in formacija kristjanov
Papeški dokument spodbuja branje in poučevanje Katekizma katoliške Cerkve in konkretno uvajanje v Družbeni nauk Cerkve. Hkrati pa papež vabi Sinode in druge škofijske organizme, da omogočijo vernikom dostop do duhovnega bogastva cerkvenih očetov in uresničijo poučevanje patristike kot dopolnitve svetopisemske formacije.

Zaključek
Na koncu Benedikt XVI. v imenu Boga prosi odgovorne politike, redovnike in redovnice naj ne le lajšajo trpljenje tistih, ki živijo na Bližnjem vzhodu, ampak da tudi odstranijo vzroke in naredijo vse, da bi prišlo do miru. Prav tako pa tudi spodbuja katoliške vernike, da utrjujejo in živijo medsebojno občestvo ter tako poživijo pastoralo. »Bog ne mara mlačnosti«, zato kristjani Bližnjega vzhoda, katoličani in tudi drugi v edinosti med sabo, pogumno pričujte za Kristusa. Takšno pričevanje ni lahko, je pa hvale vredno.