V Rimu se je začel 23. mednarodni mariološko marijanski kongres
RIM (torek, 4. september 2012, RV) – Danes se je z večernicami v baziliki Marije
Velike, ki jih je vodil kardinal Angelo Amato, začel v Rimu 23. mednarodni mariološko
marijanski kongres z naslovom Mariologija od II. vatikanskega koncila naprej.
Poklicali smo p. Roberta Bahčiča OFM, ki je za Radio Vatikan spregovoril
o kongresu.
Danes, 4. septembra 2012, se je v baziliki Marije Velike v Rimu
začel 23. Mednarodni mariološko marijanski kongres, ki ga je odprl predsednik kongresa
kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov. Vsa ostala
zasedanja kongresa ter delo po skupinah pa se bodo odvijala na papeški univerzi Antonianum,
kjer je tudi tajništvo mednarodne papeške Marijanske akademije, ki omenjeni kongres
tudi organizira.
23. Mednarodni mariološko marijanski kongres poteka
ob 50. obletnici začetka II. Vatikanskega koncila. Osrednja razmišljanja kongresa
bodo: Mariologija od II. Vatikanskega koncila naprej. Osrednji predavatelji se bodo
dotaknili dela na marijanskem področju od pregleda in analiz, kar se je dogajalo v
preteklosti, potem se bodo dotaknili dogajanja v sedanjosti ter razmišljali
o prihodnosti mariološke poti.
Sam kongres se bo odvijal v dveh delih:
dopoldan bodo potekala plenarna, skupna zasedanja, popoldan pa bo sledilo delo po
skupinah. Vseh skupin bo 16, med njimi tudi slovenska skupina. Svoja predavanja bodo
imeli: P. Dr. Leopold Andrej Grčar, Prof. Dr. Anton Štrukelj, Dr. Marija
Zupančič-Weisskirchen,Dr. Ana Lavrič in P. Bogdan Rus.
Udeležence
kongresa bo v soboto, 8. septembra, sprejel ter jih nagovoril tudi papež Benedikt
XVI. Kongres se bo zaključil v nedeljo, 9. septembra s slovensnim somaševanjem,
ki ga bo vodil kardinal Gianfranco Ravasi, predsednik papeškega sveta za kulturo.
Audio:
Večernicam
je sledilo uvodno predavanje prefekta Kongregacije za zadeve svetnikov, kardinala
Angela Amata. Pod naslovom Drugi vatikanski koncil in pokoncilska mariologija
je izpostavil nekaj poudarkov, ki so pomembno vplivali na mariološko misel in marijansko
pobožnost. Po njegovih besedah je koncil v Efezu leta 431 bil tudi mariološki koncil.
Res je bil postavljen na kristološko-soteriološki temelj, saj je potrdil odrešenjsko
in univerzalno učinkovitost učlovečenja Besede. A prav tako je upravičil poimenovanje
Marije kot Bogorodice (Theotokos). Koncil s tem ni le potrdil naziv, ki ga je ljudska
pobožnost že desetletja pripisovala Devici Mariji, ampak je tudi poudaril njegov biblično-dogmatični
temelj, ki je zgrajen iz svete skrivnosti učlovečene Besede. Dogma koncila v Efezu
je tako Marijo pridružila zmagi Kristusa, njenega božjega sina, je dejal kardinal
Amato. Poseben prispevek k marianski pobožnosti je dal tudi drugi vatikanski koncil,
ki je poudaril kristološko-trinitarično strukturo. Med drugim je izpostavil, da Cerkev
občuduje Marijo kot najbolj vzvišeni sad odrešenja. Kardinal Amato je spomnil na koncilsko
dogmatično konstitucijo o Cerkvi (Lumen gentium), ki je s svojim osmim poglavjem
prispevala k rodovitnemu razvoju marijanskega raziskovanja.
Izpostaviti je
prav tako treba prispevek, ki so ga na področju marianskega nauka dali papeži Pavel
VI., Janez Pavel II. in Benedikt XVI. Kardinal Amato je zatrdil, da je papeški nauk
v najboljši možni meri ovrednotil dediščino drugega vatikanskega koncila ter potrdil
marijansko noto katoliške Cerkve, ki vidi Marijo tesno povezano s skrivnostjo odrešenja
njenega božjega Sina. Prefekt kongregacije je nakazal odnos med petrinskim načelom
in marijanskim načelom, ki je lahko zaznamovan kot očetovstvo porajanja odrešenja
in kot materinstvo sprejetja odrešenja. V stvarnosti Cerkve, si obe načeli ne nasprotujeta,
ampak se vzajemno prežemata, zato je vsa Cerkev hkrati petrinska in marijanska. To
pomeni, da avtoriteta v Cerkvi mora biti prežeta z marijansko držo ''zgodi se'' (fiat),
ponižnim služenjem, predanostjo, velikodušnostjo, zvestobo in tesnim občestvom s Kristusom.
Po drugi strani pa ta prežetost pomeni, da se petrinske službe ne more razumeti kot
zunanjo in avtoritarno stvarnost, ampak samo kot strukturo, ki je nujna za posredovanje
življenja milosti v konkretnosti zgodovine.
Veliko zanimanje papeškega nauka
za marijansko vprašanje po Amatovih besedah ni nepomemben in obroben vidik, ampak
predstavlja njegovo notranjo razsežnost, ki je med drugim utemeljena in izražena v
bogoslužni molitvi Cerkve. Za petrinsko službo, ki pomeni legitimno izvajanje avtoritete,
prejete od Kristusa, in to z marijansko držo pokorščine Božji besedi, Marija ne predstavlja
konkurenčnega lika Kristusu, ampak ravno nasprotno – ponuja dinamično razpoložljivost
za občestvo s Kristusom in Cerkvijo.