V Rimu se je začel 23. mednarodni mariološko marijanski kongres

RIM (torek, 4. september 2012, RV) – Danes se je z večernicami v baziliki Marije Velike, ki jih je vodil kardinal Angelo Amato, začel v Rimu 23. mednarodni mariološko marijanski kongres z naslovom Mariologija od II. vatikanskega koncila naprej. Poklicali smo p. Roberta Bahčiča OFM, ki je za Radio Vatikan spregovoril o kongresu.

Danes, 4. septembra 2012, se je v baziliki Marije Velike v Rimu začel 23. Mednarodni mariološko marijanski kongres, ki ga je odprl predsednik kongresa kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov. Vsa ostala zasedanja kongresa ter delo po skupinah pa se bodo odvijala na papeški univerzi Antonianum, kjer je tudi tajništvo mednarodne papeške Marijanske akademije, ki omenjeni kongres tudi organizira.

23. Mednarodni mariološko marijanski kongres poteka ob 50. obletnici začetka II. Vatikanskega koncila. Osrednja razmišljanja kongresa bodo: Mariologija od II. Vatikanskega koncila naprej. Osrednji predavatelji se bodo dotaknili dela na marijanskem področju od pregleda in analiz, kar se je dogajalo v preteklosti, potem se bodo dotaknili dogajanja v sedanjosti ter razmišljali o prihodnosti mariološke poti.

Sam kongres se bo odvijal v dveh delih: dopoldan bodo potekala plenarna, skupna zasedanja, popoldan pa bo sledilo delo po skupinah. Vseh skupin bo 16, med njimi tudi slovenska skupina. Svoja predavanja bodo imeli: P. Dr.
Leopold Andrej Grčar, Prof. Dr. Anton Štrukelj, Dr. Marija Zupančič-Weisskirchen, Dr. Ana Lavrič in P. Bogdan Rus.

Udeležence kongresa bo v soboto, 8. septembra, sprejel ter jih nagovoril tudi papež Benedikt XVI. Kongres se bo zaključil v nedeljo, 9. septembra s slovensnim somaševanjem, ki ga bo vodil kardinal Gianfranco Ravasi, predsednik papeškega sveta za kulturo.

Audio:

Večernicam je sledilo uvodno predavanje prefekta Kongregacije za zadeve svetnikov, kardinala Angela Amata. Pod naslovom Drugi vatikanski koncil in pokoncilska mariologija je izpostavil nekaj poudarkov, ki so pomembno vplivali na mariološko misel in marijansko pobožnost. Po njegovih besedah je koncil v Efezu leta 431 bil tudi mariološki koncil. Res je bil postavljen na kristološko-soteriološki temelj, saj je potrdil odrešenjsko in univerzalno učinkovitost učlovečenja Besede. A prav tako je upravičil poimenovanje Marije kot Bogorodice (Theotokos). Koncil s tem ni le potrdil naziv, ki ga je ljudska pobožnost že desetletja pripisovala Devici Mariji, ampak je tudi poudaril njegov biblično-dogmatični temelj, ki je zgrajen iz svete skrivnosti učlovečene Besede. Dogma koncila v Efezu je tako Marijo pridružila zmagi Kristusa, njenega božjega sina, je dejal kardinal Amato. Poseben prispevek k marianski pobožnosti je dal tudi drugi vatikanski koncil, ki je poudaril kristološko-trinitarično strukturo. Med drugim je izpostavil, da Cerkev občuduje Marijo kot najbolj vzvišeni sad odrešenja. Kardinal Amato je spomnil na koncilsko dogmatično konstitucijo o Cerkvi (Lumen gentium), ki je s svojim osmim poglavjem prispevala k rodovitnemu razvoju marijanskega raziskovanja.

Izpostaviti je prav tako treba prispevek, ki so ga na področju marianskega nauka dali papeži Pavel VI., Janez Pavel II. in Benedikt XVI. Kardinal Amato je zatrdil, da je papeški nauk v najboljši možni meri ovrednotil dediščino drugega vatikanskega koncila ter potrdil marijansko noto katoliške Cerkve, ki vidi Marijo tesno povezano s skrivnostjo odrešenja njenega božjega Sina. Prefekt kongregacije je nakazal odnos med petrinskim načelom in marijanskim načelom, ki je lahko zaznamovan kot očetovstvo porajanja odrešenja in kot materinstvo sprejetja odrešenja. V stvarnosti Cerkve, si obe načeli ne nasprotujeta, ampak se vzajemno prežemata, zato je vsa Cerkev hkrati petrinska in marijanska. To pomeni, da avtoriteta v Cerkvi mora biti prežeta z marijansko držo ''zgodi se'' (fiat), ponižnim služenjem, predanostjo, velikodušnostjo, zvestobo in tesnim občestvom s Kristusom. Po drugi strani pa ta prežetost pomeni, da se petrinske službe ne more razumeti kot zunanjo in avtoritarno stvarnost, ampak samo kot strukturo, ki je nujna za posredovanje življenja milosti v konkretnosti zgodovine.

Veliko zanimanje papeškega nauka za marijansko vprašanje po Amatovih besedah ni nepomemben in obroben vidik, ampak predstavlja njegovo notranjo razsežnost, ki je med drugim utemeljena in izražena v bogoslužni molitvi Cerkve. Za petrinsko službo, ki pomeni legitimno izvajanje avtoritete, prejete od Kristusa, in to z marijansko držo pokorščine Božji besedi, Marija ne predstavlja konkurenčnega lika Kristusu, ampak ravno nasprotno – ponuja dinamično razpoložljivost za občestvo s Kristusom in Cerkvijo.

Audio: