Benedikt XVI. o sv. Gregorju Velikem: Ko gre za Božjo besedo, ni razumevanje nič, če ne vodi k delovanju

VATIKAN (ponedeljek, 3. september 2012, RV) – Danes je god sv. Gregorja Velikega, enega najbolj poznanih papežev vseh časov in cerkvenega učitelja. Benedikt XVI. mu je posvetil dve svoji katehezi med sredinimi splošnimi avdiencami leta 2008. Ljudstvo ga je imelo rado, je med drugim dejal papež, saj je v Gregorju Velikem »videlo trdno oporo, v kateri je čutilo gotovost. Kljub težkim razmeram, v katerih je moral delovati, mu je uspelo po zaslugi svetosti življenja in bogatega človekoljubja pridobiti zaupanje vernikov in doseči za svoj čas in za prihodnost zares veličastne sadove. Bil je človek, ves potopljen v Boga: hrepenenje po Bogu je bilo v globini njegove duše vedno živo in prav zato je bil vedno blizu bližnjemu, potrebam ljudi svojega časa. V stresnih, celo obupnih časih je znal ustvarjati mir in dajati upanje. Ta božji mož nam kaže, kje so pravi viri miru, od kod prihaja resnično upanje, in tako postaja vodnik tudi za nas danes.«

Sveti Gregor Veliki nam je zapustil številna dela. Po papeževih besedah pa v le-teh ni nikoli nameraval očrtati »svojega nauka«, temveč je preprosto želel »biti Kristusova usta, usta njegove Cerkve na poti, ki jo je treba prehoditi, da dospemo do Boga. (...) Bil je strasten bralec Svetega pisma, ki se mu je približal z razumevanjem, ki ni bilo zgolj spekulativno. Menil je, da kristjanu iz Svetega pisma ni treba zajemati toliko teoretičnih spoznanj kakor predvsem vsakdanjo hrano za svojo dušo, za svoje življenje človeka na tem svetu.«

V Homilijah o Ezekielu Gregor Veliki tako piše, da se je Svetemu pismu potrebno približati zato, da »potešimo lastno hrepenenje po spoznanju«. Papež Benedikt XVI. je ob tem dodal, da je »poglavitno pravilo za tistega, ki skuša prodreti v nadnaravne resničnosti na osnovi svete knjige, intelektualna ponižnost. Ponižnost pa seveda ne izključuje resnega študija; toda da bi se ta izkazal kot duhovno koristen in omogočil resnično vstopiti v globine besedila, ostaja ponižnost neogibno potrebna. Samo s to notranjo držo je mogoče resnično poslušati in končno zaznati Božji glas. Po drugi strani pa, ko gre za Božjo besedo, ni razumevanje nič, če ne vodi k delovanju.« Sveti Gregor Veliki je zapisal, da »mora pridigar svoje pero pomakati v kri svojega srca; saj bo le tako lahko prišel tudi do ušes svojega bližnjega.« Bil je prepričan, da je potrebno udejanjiti »skladno povezanost med besedo in dejanjem, mislijo in dolžnostjo, molitvijo in predanostjo dolžnostim lastnega stanu«.

Sveti oče je v svoji katehezi spomnil tudi na vodilo svojega velikega predhodnika, ki ga je ta namenil pastirjem v Cerkvi. Škof naj bi bil predvsem pridigar, in sicer »v najodličnejšem pomenu besede; kot tak mora biti predvsem zgled za druge, tako da je njegovo vedenje za vse oporna točka«. Gregor Veliki je vztrajal tudi pri »dolžnosti, da pastir vsak dan priznava lastno revščino, da ne bi njegov napuh v očeh najvišjega Sodnika izničil opravljeno dobro delo«. Sam je v svojem srcu vedno ostal preprost menih, zato je bil odločno proti velikim nazivom. »V globini ga je pretresla ponižnost Boga, ki je v Kristusu postal naš služabnik, nam umil in nam še umiva umazane noge. Zato je bil prepričan, da mora zlasti škof posnemati to Božjo ponižnost in tako hoditi za Kristusom.« Čeprav si je Gregor Veliki resnično želel živeti kot menih v nenehnem pogovoru z Božjo besedo, je kljub temu »znal iz ljubezni do Boga postati služabnik vseh v času, ki je bil poln stisk in trpljenja. Znal je postati 'služabnik služabnikov'. In prav zato, ker je bil to, je velik in tudi nam kaže merilo resnične veličine.«

Audio: