Papeževe besede o sv. Avguštinu: Ko berem njegove spise, ga čutim kot prijatelja, sodobnika

VATIKAN (torek, 28. avgust 2012, RV) – Dan po prazniku sv. Monike vesoljna Cerkev obhaja god njenega sina, sv. Avguština. Največji cerkveni oče latinske Cerkve, mož strasti in vere, ostrega uma in neutrudne pastirske skrbi: s temi besedami je Avguština opredelil papež Benedikt XVI., ki je temu velikemu svetniku posvetil kar pet svojih sredinih katehez na začetku leta 2008. Med eno izmed teh je dejal: »Ko berem spise sv. Avguština, nimam vtisa, da bi umrl pred približno 1600 leti, ampak ga čutim kot današnjega človeka - prijatelja, sodobnika, ki govori meni. V sv. Avguštinu vidimo nenehno sodobnost njegove vere, vere, ki prihaja od Kristusa, večne učlovečene Besede, Božjega Sina in Sina človekovega. In lahko vidimo, da ta vera ni od včeraj. Vedno je današnja, ker je Kristus resnično včeraj, danes in za vselej.«

Papež Benedikt XVI. je med svojimi katehezami o sv. Avguštinu spregovoril tudi o odločujoči temi za svetnikovo življenje, to je o veri in razumu: »Celotna intelektualna in duhovna pot sv. Avguština predstavlja še danes veljaven model za odnos med vero in razumom; ta tema pa ne nagovarja le vernikov, ampak vsakega človeka, ki išče resnico; je osrednja tema za ravnovesje in usodo vsakega človeškega bitja. (...) Teh razsežnosti, vere in razuma, ni mogoče niti ločiti niti postaviti v nasprotje, ampak morata vedno hoditi skupaj. Kakor je sam Avguštin zapisal po spreobrnjenju, sta vera in razum 'dve sili, ki nas vodita k spoznavanju'. (...) Sozvočje med vero in razumom pomeni predvsem, da Bog ni daleč; blizu je vsakemu človeku, blizu našemu srcu in blizu našemu razumu, če se le zares odpravimo na pot. Navzočnost Boga v človeku je globoka in obenem skrivnostna, lahko pa jo prepoznamo in odkrijemo v lastni notranjosti. (...) Oddaljenost od Boga je torej isto kot oddaljenost od sebe. Človek, ki je daleč od Boga, je tudi daleč od sebe, sam sebi je odtujen in lahko najde sebe samo, če se sreča z Bogom.«

Sv. Avguštin je avtor številnih del. In kot je dejal Benedikt XVI. se je kljub svoji ponižnosti gotovo zavedal svojega intelektualnega dometa: »Toda pomembnejše od ustvarjanja del z visokim teološkim zagonom je bilo zanj prinašanje krščanskega oznanila preprostim ljudem.« Ta njegov globok namen, ki je usmerjal vse njegovo življenje, je razviden iz nekega pisma, kjer piše o prenapornosti svojih del, ki jih lahko razumejo le maloštevilni. »Torej je bilo po njegovem bolj koristno posredovati vero na razumljiv način vsem kot pa pisati velika teološka dela,« je zatrdil sveti oče.

Kot je še dejal papež, je do točke svojega spreobrnjenja sv. Avguštin prišel »po zaslugi svoje predanosti človeku in resnici, predanosti, ki ga je popeljala k iskanju velikega in nedostopnega Boga. Vera v Kristusa mu je pomagala razumeti, da je Bog, ki je na videz tako daleč, v resnici blizu. V bistvu se nam je sam približal, ko je postal eden od nas. Samo Bog, ki je postal 'dotakljiv', eden izmed nas, je bil slednjič Bog, h kateremu je mogoče moliti, za katerega in s katerim je mogoče živeti.«

Vendar pa se s spreobrnjenjem Avguštinova pot ni zaključila, je še poudaril papež: »Spočetka je mislil, da bo, brž ko bo krščen, z življenjem v občestvu s Kristusom, z zakramenti, z obhajanjem evharistije dospel do popolnosti. V zadnjem delu svojega življenja pa je razumel, da se je zmotil. Samo in edino Kristus resnično in popolnoma udejanja govor na gori. Mi pa vedno potrebujemo, da nas Kristus umije in prenovi. Zato potrebujemo tisto nenehno spreobračanje, ki se hrani s ponižno zavestjo, da smo grešniki na poti, dokler nam Gospod dokončno ne poda roke in nas vpelje v večno življenje. V tej drži ponižnosti – dan za dnem – je Avguštin živel in umrl.«

Audio: