Armenska katoliška Cekvev je patriarhalna katoliška Cerkev sui juris s skupnostmi
v Libanonu, Iranu, Iraku, Egiptu, Siriji, Turčiji, Izraelu, Palestini ter v diaspori
po vsem svetu. Njihov primas ima naslov Katolikos patriarh Kilikije armenskih katoličanov
s sedežem v Bzommarju v Libanonu. Sedanji patriarh Njegova blaženost Nerses Bedros
XIX Tarmuni od leta 1999, je katolikos približno štiristotisočim armenskim katoličanom.
V
preteklosti so ločevali med Veliko Armenijo (Armenia Major) in Malo Armenijo (Armenia
Minor), da niso pomešali z Majhno Armenijo v Kilikiji. Prvo omenjena Armenija je Armenija
v pravem pomenu besede. To armensko ozemlje se danes nahaja v vzhodni Turčiji, meji
na republike bivše Sovjetske zveze ter se nahaja tudi v Iranu. Danes je apostolska
armenska Cerkev, kateri pripada 6 milijonov vernikov, predvsem v Republiki Armeniji,
ki je svojo samostojnost razglasila 23. septembra 1991.
Začetek armenske Cerkve
izvira iz apostolskih časov. Po starodavnem izročilu, sta v drugi polovici prvega
stoletja v Armeniji oznanjala vero dva Jezusova učenca, Tadej in Bartolomej. Armenski
verski voditelji na podlagi izročila trdijo, da so dediči katedre sv. Tadeja. Sklicevanje
na tega učenca, Addaja Sirskega, razodeva, da je krščanska vera prišla v te armenske
doline iz Edesse ter da so prvi misionarji oznanjali v sirskem jeziku. Že okoli leta
200 je latinski apologet Tertulijan iz Kartagine potrdil, da je že bila krščanska
skupnost v Armeniji. Iz leta 254 pa obstaja pričevanje o pismu armenskega škofa, po
imenu Mithrozanesa, Dioniziju Aleksadrijskemu.
Odločilni dogodek za zgodovino
armenske Cerkve se je zgodil na začetku 4. stoletja. Leta 301, po zapisih iz tistega
časa, čeprav naj bi po zgodovinskih raziskavah to bilo leta 314, se je kralj Tiridat
III. in z njim ves dvor spreobrnil h krščanstvu in sicer po sv. Gregoriju Razsvetljitelju.
Prevzem krščanstva je pomagal združiti različne etnije ter odpraviti njihove medsebojne
razprtije in tako oblikoval en narod z lastno identiteto. Iz krsta naroda, začenjajoč
pri civilnih in vojaških voditeljih, se je porodila nova identiteta ljudstva in bo
ostala neločljiv sestavni del armenske identitete. Gregorijevo trpljenje ter mučeništvo
Hrispsime in njenih tovarišic kažejo na to, da je krst Armenije, krst krvi, kakor
o tem še na posebej dramatičen način pričuje mučeništvo iz srede petega stoletja,
kakor tudi genocid dveh milijonov Armenov s strani otomanov ob koncu 19. stoletja.
Mučeništvo tako predstavlja stalnico v zgodovini armenskega ljudstva. Njegova vera
ostane neločljivo povezana s pričevanjem prelite krvi za Kristusa in evangelij.
Leto
451 je najgloblje zaznamovalo armensko krščanstvo. To je leto 'krsta krvi', mučeništva
Vardanankh (Vardana in njegovih tovarišev), o katerem pripoveduje zgodovinar Eghishe
v svoji Zgodovini o Vardanu in armenski vojni. Proti sredini 5. stoletja je perzijski
kralj Yazdegert II. zaradi varnosti in enotnosti imperialne politike skušal asimilirati
armene tako, da jim je začel vsiljevati zoroastrizem, ki naj bi bila uradna vera vseh
podložnikov kraljestva. Vardan Mamikonyan se je leta 451 uprl tej odločitvi. Pod geslom
'Za vero in domovino' so se Vardan in njegovi vojaki (v armenskem jeziku
pod skupnim imenom Vardanankh) junaško borili proti številčno petkrat močnejši perzijski
vojski in bili 2. junija 451, na binkoštno vigilijo poraženi. Ta zelo krvava bitka
je potekala na obširni ravnini Awarayr, skozi katero teče reka Deghmund. Ta trdna
zveza med religijo in narodnim čutenjem, med Cerkvijo in domovinsko identiteto, med
vero in narodnim ponosom, zapečatena z mučeništvom, se je zelo tesno prepletla v armenski
zavesti in je zelo vplivala na vso armensko zgodovino ter je bila večkrat okronana
z skupinskim mučenišvom in je svoj višek doseglo v holokavstu genocida, ki ga je v
kaosu prve svetovne vojne nad armenci zagrešila otomanska vlada.
Leta 491,
po objavi Henotikona (dokumenta o združitvi) cesarja Zenona, ki ni priznaval kalcedonskega
koncila, na katerem sicer zaradi vojne s Perzijo ni sodeloval noben armenski škof,
je katolikos Papken I. sklical sinodo v Vagharshapatu, kjer so tudi armenci obsodili
kalcedonski koncil, kakor tudi knjigo carigrajskega patriarha Flavijana in nestrorianizem
Barsauma, škofa v Nisibiju, ki je želel uvesti med armence svoj nauk. Nestorianizem
je verska zmota, ki zagovarja, da sta v Jezusu dve ločeni osebi, Bog in človek. Na
sinodi so bili tudi škofje iz Gruzije ter Albanije, ljudstva, ki ga danes ni več in
je takrat bilo na ozemlju današnjega Azerbajdžana. V naslednjih letih so si sledile
obsodbe kalcedonskega koncila. Leta 552 pa je Gruzija sprejela kalcedonski koncil
ter zapustila jurisdikcijo armenskega katolikosa ter se pridružila carigrajskemu patriarhatu.
V tistem času pa se je armenska Cerkev borila proti nestorianskim težnjam Cerkve perzijskega
cesarstva.
V drugi polovici 7. stoletja je tudi Armenijo preplavilo bliskovito
osvajanje muslimanske vojske. Po vsesplošnem nazadovanju pod arabsko nadvlado, ki
je doseglo višek v 8. stoletju, pa sta 9. in 10. stoletje znana v armenski zgodovini
po rodovitnih in srečnih preobratih z vseh vidikov. To je obdobje nenavadnega sijaja,
ki predstavlja višek visoke srednjeveške armenske krščanske kulture. Prava arhitekturna
mojstovina iz tega obdobja je mesto Ani, mesto tisoč in ene cerkve, ki je bilo glavno
mesto armenskega kraljestva Bagratuncev, kulturno in ekonomsko središče vsega tistega
področja. Sedaj so le ostanki ruševin. Prav tako pa neponovljivi biser, cerkev na
otoku Aghtamar na jezeru Van iz časa kraljestva Artzrunov. S to arhitekturno lepoto
se lahko kosa tudi pesniško delo genija, sv. Gregorja Narekatskega, največjega armenskega
mističnega pesnika, ki je živel od 945 do 1003. Njegovo delo Knjiga žalostink znano
pod imenom Narek, je pri armencih še sedaj najbolj brano delo.
Ob koncu 11.
stoletja se je začelo križarsko gibanje. Armenci v Kilikiji so se tesno povezali s
križarji, saj so ti ob njihovi meji ustanovili latinski kraljestvi. Zaradi tega je
armenska Cerkev utrpela proces latinizacije. Leta 1140 se je katolikos Grigor III.
Pahlavuni udeležil latinskega koncila v Jeruzalemu, ki je bil takrat še v rokah križarjev.
Leta 1198 je prišlo celo do povezave z Rimom. V zameno za to je princ Levon dobil
naziv 'kralj Kilikije' in bil okronan 6. januarja 1199 v Tarzu. Te združitve
pa vsekakor niso priznali Armenci, ki so živeli izven Kilikije in tudi v domovini
so ji nasprotovali. Ko so mameluki leta 1375 osvojili ozemlje Kilikije, je bilo tudi
konec združitve z Rimom.
Katoliška misijonska dejavnost se je začela v tridesetih
letih 14. stoletja s prihodom v Armenijo in uradno ustalitvijo reda Fratres Unitores,
ki izhaha iz karizme patrov domenikancev. Začetnik te dejavnosti je bil Bartolomej
de Podio, v dominikanskih zapisih znan tudi kot Bartolomej Bolonjski, ki je bil 1.
maja 1318 od papeža Janeza XXII. imenovan za škofa v Maragha v Azerbejdžanu. Bartolomej
je umrl leta 1333 v samostanu Orhnay v Armeniji, ki je bil leta 1331 podarjen za stalno
domenikanskemu redu. V tem samostanu je bil takrat opat Yohan Orhneci, ki je veliko
prispeval za bodočo združitev.
V 14. stoletju so bili v Armeniji štirje koncili
armenske Cerkve. Na prvih dveh so bile v premoči težnje po cerkveni združitvi z Rimom
ter po latinizaciji. Na koncilu v Sisu leta 1342 pa se je katolikos Mechitar Grnertzi
distanciral do teženj po latinizaciji, čeprav ni prekinil stikov z Rimom in je ostro
protestiral proti 117 napakam, ki so jih na papeškem dvoru pripisovali Armencem. On,
ki je bil pravzaprav posrednik pri združevanju, si ni upal ponovno uvesti starodavna
bogoslužna izročila značilna za armensko Cerkev, kar pa je storil leta 1361 katolikos
Mesrop I. Artazetzi, čeprav tudi on še ni prekinil z Rimom. Te povezave z Rimom so
se udejanjile za časa firenškega koncila, ko so po celi vrsti pogajanj s katolikosom
iz Sisa, Armenci iz Kilikije leta 1439 podpisali drugi akt o združitvi s katoliško
Cerkvijo. To dejanje, ki je sicer kmalu za tem povrzočilo razkol znotraj armenske
Cerkve, je osnova za nastanek armenske katoliške Cerkve.
V 15. in 16. stoletju
so celotno področje Armenije zasedli otomani. Kljub temu pa je bilo to obdobje relativnega
miru in kulturnega razcveta s središči v Konstantinoplu in v Tiblisiju, kjer je živelo
veliko število armencev. Kot vešči trgovci so armenci postali močan družbeni sloj
v turškem cesarstvu in priljubljeni pri okupatorskih oblasteh. Leta 1461 so otomani
spodbudili ustanovitev še enega patriarhata tokrat v Kostantinoplu, pod katerega so
bili podrejeni vsi kristjani proti kalcedonske vere. Zaradi te izredno spretno izpeljane
zadeve so armenskim gospodom imenovanim amiras turki podelili privilegije na
kulturnem in finančnem področju.
Leta 1740 so se armenski katoliški škofje
zbrali v Aleppu in izbrali njihovega prvega pratriarha, škofa iz AllepaAbrahama Ardzivyana.
Papež Benedikt XIV. ga je 26. novembra 1742 potrdil in priznal kot patriarha – katolikosa
armencev Kilikije. Novi patriarh si je izbral ime Abraham Petros I. Vsi njegovi nasledniki
so vključili v svoje ime Peter, kot znamenje povezanosti z Rimom. Tako je bila ustanovljenja
samostojna armenska katoliška hierarhija s sedežem v Bzommarju v Libanonu. Da bi omejil
in zavrl poskuse latinizacije v armenski katoliški Cerkvi, je isti papež z okrožnico
Allatae sunt, armence pooblastil, da obdržijo svoje obrede.