RIM (nedelja, 26. avgust 2012, RV) – Te dni, od. 25. do 31. avgusta, so v Rimu
na romanju francoski ministrantje. V sredo, 29. avgusta, se bodo udeležili tudi splošne
avdience pri svetem očetu, med katero jih bo le-ta posebej pozdravil. Prav zaradi
njih avdienca tokrat ne bo potekala v Castel Gandolfu, kot je navada v poletnih mesecih,
ampak na Trgu sv. Petra v Vatikanu. V Franciji je sicer preko 50.000 ministrantov,
ki ob nedeljah pomagajo v svojih župnijskih cerkvah. Sama beseda ministrant je povezana
z globokim pomenom te naloge. Izvira iz latinskega izraza ministrans, ki je
označeval tistega, ki služi po Jezusovem zgledu.
Iz Francije so v Rim torej
priromali mladi, ki »kot Jezusovi prijatelji« opravljajo to dragoceno službo
v Cerkvi. Gre za narodno romanje, katerega se udeležuje kar okoli 2.600 ministrantov,
čeprav je bilo sprva predvideno, da se bo nanj prijavilo le okoli 600 mladih. Z njimi
so prišli tudi spremljevalci, nekaj francoskih škofov in okoli sto duhovnikov. V teh
dneh bodo obiskali najslavnejše rimske kraje, na programu pa so predvidene tudi svete
maše, večeri pričevanj, procesija in družabni trenutki.
Za svoje romanje so
francoski ministrantje izbrali tudi geslo, ki se glasi: Služiti Gospodu je radost
človeka in radost Boga. Ta tema, piše v obvestilu za javnost Francoske škofovske
konference, opozarja na cilj romanja. Ta pa je ozavestiti mlade, da so s svojim služenjem
v župnijah soudeleženi pri poslanstvu vesoljne Cerkve in da so del bratstva na nacionalni
ravni ter ne le del neke župnijske skupine. To romanje je zanje tako priložnost, da
stopijo na resnično pot vere. Enako potrjuje tudi msgr. Philippe Breton iz škofovske
liturgične komisije, ki poleg tega pravi, da starši mladih ministrantov opažajo milosti,
ki jih njihovi otroci prejmejo preko svojega služenja. Med temi je globlji odnos z
Bogom in evharistijo, ki jim nato konkretno pomaga pri vstopanju v skrivnost vere.
Ministrirati pri maši, še dodaja msgr. Breton, pa je lahko tudi sredstvo, s katerim
mladi odkrijejo svojo poklicanost v duhovniško življenje. Mnogi duhovniki namreč pričujejo
o tem, kako se je prav v bližini evharistije v njih porodila želja, da bi se povsem
posvetili Bogu in služenju svojim bratom.